petek, 11. januar 2013

Pokam od ponosa, ker živim v tako pravični državi!


Torej, kaj sem se (dokončno) naučila ta teden?

Da so v naši deželici najbolj cenjene vrline aroganca, cinizem, sprenevedanje,
vzvišenost, samoljubje, zaverovanost vase, v svojo moč in večnost.
Da mirne duše lahko izvedem kakršnokoli nezakonito dejanje
(Aja, če izplen ja ni večji kot lastnina od onega drugega, ki me je razkrinkal, to pa ne!)
in da je matematika očitno zelo upogljiva in izmuzljiva reč.
Da naše ustanove in organi tu bingljajo le za okras, ne pa da se jih upošteva ali vsaj spoštuje.
Ali prav razumem - da mi torej ni treba delati v skladu z zakoni šerifov mojega mesta in moje države?
Da beseda nagravžno nujno rabi nadgradnjo,
ker v določenih okoliščinah začenja zveneti smešno milo in ... ne smrdi dovolj.

Pa vseeno - prvič se je zgodilo, po ničkoliko nejeverah, nešteto zgražanjih in vdanostih v brezup, da sem zaslutila, ta teden, rahlo, rahlo, vsake toliko in res samo rahlo me obide nek preblisk, ki me ni še nikoli do zdaj v vseh teh letih raznoraznih packarij (izkušnje mi pravijo, da sem naivna, ampak občutek me kljub temu sramežljivo nagovarja), da tale kaplja čez rob pomeni dokončno streznitev, posledično prepoznavanje in čiščenje nesnage ter začetek gradnje nečesa boljšega, pravičnega. Ne vem. Morda. Móra!

To je to! Prišlo je do prelomne točke, ki vodi bodisi v očiščenje ali v popolno zagnojitev.

(In … zlagala sem se vam. Na veliko. V naslovu. Jah, pa saj menda tudi to ni nič takega. Laž namreč.)

2 komentarja:

Lepo je videti, da listaš po mojem spletniku. Vabim te, da napišeš svoje mnenje;

It's nice to see that you're browsing through my blog. I'm inviting you to write your opinion:

Related Posts with Thumbnails