Mah, vsaj anekdoto imamo Meh, at least we have an anecdote

Ko smo zadnjič sedeli pri eni od miz pred Güjžino (Mimogrede, končno nas je zaneslo tja in ni nam žal; odlična hrana [ki se je, mimogrede št.2, tako lepo barvno ujemala z odtenkoma prikupnih rdečelask za sosednjo mizo, drobtinice gibanice pa so pozobali vrabčki v trenutku, ko sva odložila vilici] luštna lokacija in prijazno osebje), se pred Čmrljem, ki je svoje že odjedel in se zato v svoji kočiji siestično zabaval z opazovanjem mimoidočih, ustavi župan, se mu nasmehne in se z njim nekaj na hitro pomeni, nama vošči dober tek, malega pa za konec še požgečka po podplatih.

A če sem fotkala? Eh, eh, ne sprašujte!

Mah, vsaj anekdoto imamo.

The other day we were sitting in Güjžina, at one of the tables on the street in the old centre. The staff was super friendly and food was excellent, even colour-matching with two shades of cute redheads at the table next to ours and the crumbs of the famous traditional prekmurska gibanica were eaten by birds, as soon as we put down our forks.

After Bumblebee finished his meal, we put him in his stroller to have his siesta and to amuse himself with watching people go by. All of a sudden, a mayor of our town stops in front of him, quickly exchanges few baby-words and -faces, says bon appetite to us and tingles the little one's soles. 

Did I take a picture? Eh, eh, don’t ask!

Meh, at least we have an anecdote.

Slano razvajanje Salty pampering

Prav hedonistično novodobna Lepa Vida sem bila, ko sem prvič zapustila dom brez Čmrlja.

We have been enjoying in Lepa Vida spa in our Coast. So, oh so good!

Dvorni trg

Dvorni trg, en najbolj prijetnih kotičkov v Ljubljani, vsaj zame.

Dvorni trg square, one of the cutest corners in Ljubljana, at least for me.

Z nedeljskim kosilom za piko na i With a Sunday lunch to top it off

Torej, še preden sva se z Jakoba spustila v "dolino", se je tu in tam sramežljivo prikazovalo sonce, dol grede je bilo še bolj radodarno s svojo toploto, ko pa so naju v prepolni gostilni v času kosil posedli za – po najinem mnenju – najboljšo mizo (beri: miza z odličnim razgledom - bolje se vidi na zadnjem posnetku prejšnje objave), sva uživala v s soncem obsijani pokrajini, ki se je jesensko zeleníla pod nama.
 
Ja, gostilna Dobnikar je ena tistih, kjer zagotovo veš, da ne boš razočaran (ponaša se tudi z znakom Gostilna Slovenija). Obiskujem jo že od malih nog, kamor smo z družino velikokrat zavili po kakem od osvojenih okoliških hribčkov in kjer še dandanes v strežbi videvam iste ljudi (ali pa njihove otroke) kot takrat davno nazaj.

Privoščila sva si okusno nedeljsko kosilo, kjer so bili tako prijazni in prilagodljivi, da so mi namesto gobove juhe, ki jo sicer tudi obožujem in ki je bila sestavni del kosila, prinesli korenčkovo z ingverjem, ki me je pač zamikala, ker ni ravno pogosto na jedilnih listih, za povrh pa sva naročila še sladico, s katero so naju mamili z napisom na tabli že pred vhodom v gostilno in ki je bila čisto po mojem okusu, lahka, izvirna in s sezonskim, domačim priokusom – cimetov sladoled s kostanjevo kremo.
 
Skratka, dobro je tisto kosilo, o katerem, kljub temu da je bilo tradicionalno domače, tako zelo kot je svinjska pečenka s praženim krompirjem, torej nič novega, milo sanjaš še po nekaj dneh, se pravi o celotnem doživetju, z ambientom, ljudmi in hrano vred, in kasneje z veseljem o tem širiš vest.

So, even before we started to descend from Sveti Jakob to the "valley", the sun spread its rays in a shy way here and there, it was much more generous with its warmth on the way down, but when we had been sat at the – by our opinion – the best table (meaning: table with the great view - see it better in the last picture of the previous post) in a very very crowdy gostilna in the time of lunch, we enjoyed the beautiful landscape bathing in sunshine under us.
 
Yes, the Dobnikar is one of those gostilnas where I would invite my foreign friends to taste some good traditional Slovenian cuisine. I have been visiting it since I remember, with my family, after we returned from hiking up many of the lovely surrounding hills.
 
This time, after Sunday lunch we ordered dessert, cinnamon icecream and chestnut cream – I like such desserts, light, original and with seasonal and local touch - delicious!

Sladko mesto v jesenskem avgustu Sweet town in autumn-like August

Ah, Radovljica je krasno mesto! Četudi še ne v drugi polovici avgusta, ki bolj spominja na jesen kot kaj drugega, je sladka in ti ogreje srce. Lahko bi šla večkrat tja.

A vidite, kako posrečeno so speljali pot na prosto čebelicam, ki si jih lahko ogleduješ v Čebelarskem muzeju, ha!

Ah, Radovljica is gorgeous town! Even though visited already in the first half of August, which looks more like an autumn than anything else this year, it is sweet and makes your heart warm. I should go there more often.

See, how clever they led the way to the freedom for the bees that you can admire in the town’s Museum of Apiculture, ha!

[more info about our rich beekeeping tradition; plus my previous posts including traditional beehive panels: here, here and here]

Firbas

Že kar nekaj tednov je minilo, odkar sva preživela (pre)kratek oddih na turistični domačiji Firbas v Slovenskih goricah. Mirne volje jo lahko uvrstim med tiste turistične točke pri nas, ki so res paša za dušo.

Ena od stvari, ki se nama je najbolj vtisnila v spomin in o kateri zdaj z veseljem pripovedujeva drugim, je bil en prav posrečen hišni kuža, visok pubertetniški ovčar, ki je vsakokrat, ko sva ga srečala, sicer igrivo, a z nič manj neugodnimi dotiki zob, pikiral na najine gležnje in … Pravzaprav se je najprej lotil Mirovih, jaz pa sem se temu na vsa usta smejala, kako luštkano smešen da je s temi forami. Ko se je na mojo grozo lotil še mene, se je smehu pridružilo tuljenje.

Miro ga je požrtvovalno speljal spet nase in ga nato skušal ukaniti z metanjem veje, da sem jo medtem lahko s slinastimi sandalci popihala na drugo stran hiše. Minilo je nekaj časa, da sva se prenehala režati, saj take obsedenosti s čevlji in gležnji ne doživiš vsak dan, sploh kot tarča. :)

Kasneje, pri večerji, ko nam je gospodar za sladico postregel s slovenjegoriško gibanico [slika 8], nas je zvito spraševal, katera je boljša, njihova ali ona, bolj znana, prekmurska. Sosedje so rekli, da prva, jaz pa (in to ne iz diplomatskih vzgibov, prisežem!), da je ena boljša od druge. In če poznate mojo obsedenost s prekmursko gibanico, potem veste, kaj to pomeni.

Vsekakor, zdajle bi prav prijala spet ena slovenjegoriška – ker bi bilo potrebno nadoknaditi ves dosedanji čas, ko je nisem poznala. :) (a se to stvar da dobiti tudi kje drugje po Sloveniji, npr. v prestolnici, in zakaj ne? – namesto raznih musov, panakot in to-in-ono z nutelo; vsaj namesto nekega razumnega odstotka, no!)

Za konec sva v njihovi privlačni trgovinici kupila nekaj domačih dobrot, med drugim tudi hruškov sok, za katerega sva izvedela, ha!, da ga le od kakega meseca pred tem točijo tudi v Stanu v Medvodah, kamor občasno rada zavijeva na kavico (in sendvič). Če to ni zgovorna povezava!

[med drugim si v okolici lahko ogledate: negovski grad in jezero ter cerkev nad Benediktom]

Few weeks have past already since we visited Firbas tourist farm in Slovenske gorice region to relax. I recommend it to anyone who wants to experience delicious home food and to enjoy wonderful surroundings. A real soul treat!  Added to my excellent label, with no doubt.

[among many other things, this castle, this lake and this church is what you can see in the nearby area]