petek, 13. december 2013

O zdravi pameti



Nedavno sem bila zelo začudena - ma, ne, na smeh mi je šlo od nejevere - ko sem v Mercatorjevih nakupovalnih vozičkih videla pritrjene neke rumene trakove, na katerih je pisalo nekaj v smislu, naj se sveže sadje in zelenjava polagata na tisto tretjino za črto, torej najdlje od ročaja.
 

Japajade, sem si rekla, seveda, ker sem šla pretežno po točno dotične zadevščine, bom vsakokrat kolovratila okrog voza, polagala glavo rdečega zelja, pomaranče in še kaj okroglega na oni konec, da se mi bodo, vsaj težka zeljnata glava, kotalili na mojo stran; ker mislim da je odlagalna površina vozička malo nagnjena v nakupovalčevo smer, ne trdim pa, da je res tako, a tudi če ni, je veliko verjetnosti, da se mi bodo stvari izmuznile izza črte.
 

In kaj zdaj? Bom hodila kot po jajcih, moja glavna skrb bo, da voziček premikam karseda previdno, na spontane sunkovite obrate niti pomisliti ne bom smela, in vsakokrat panično poskočila in jela preganjati pobeglo prestopniško zalego nazaj, kamor sodi, če se odloči samovoljno podivjati?
 

Dobro, dopuščam možnost, da so to storili zaradi meni neznanega razloga, ki pa vseeno močno dvomim, da je upravičen posebne pozornosti, obravnave ali odziva, dopuščam tudi možnost, da je bila to skrita kamera in so me lepo dobili na finto, ampak!, ko bodo prej poskrbeli za kakšno od kar precej veliko hujših težav, ki zares SO težave, od tega, da nekateri v teh istih vozovih, v katere polagamo živila, prevažajo otroke, ker, oh, na srčkane male nedolžne otroške čeveljce se pa pljunki in ostala nesnaga res ne prijemajo, ane, do tega, da bodo poskrbeli za tiste brezsramne obiskovalce, ki svoja vozila množično(!) puščajo kjerkoli se jim zdi, pred vhodom, na zebrah in povsod drugje, kjer ni dovoljeno in kjer ovirajo ostale, kljub temu, da se vedno najde kak prazen prostor, včasih celo takoj zraven; v redu, takrat bom mogoče tudi jaz zeljno glavo dala za rumeno črto.
 

Ma, ne, ne bom, res ne bom. Sem videla eno ubogo gospo, ki jo je novo opozorilo verjetno tako zelo prestrašilo, da si ni upala tvegati postati zločinka in je sadje ter zelenjavo raje pridno kopičila za črto, tako kot je bilo zaukazano, ostali dve tretjini pa sta bili prazni. Sama sebi sem se kislo nasmehnila in uporniško upala, da bom takih vozov videla čim manj.
 

Čestitke torej tistemu, ki misli, da je to največja težava v trgovini. Še tale navadna zeljnata buča tu zgoraj ima več soli v svojih vijugah, da se ji vse skupaj s tole rumeno črto ne bi zdelo skrajno … am … bukovo. Svašta!

3 komentarji:

  1. Čestitke za dobro napisan članek!

    OdgovoriIzbriši
  2. hihihi, ampak nevihto so ti naredli v glavi kaj :) Vse je za nekaj dobro :) Jaz teh črt še nisem videla, ali jih ni bilo, ali pa jih moj program sploh ni zaznal :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, ko bi bile res samo takele stvari, ki bi mi naredile nevihto v glavi, pa mi jo ponavadi na žalost kake druge, resnejše. Te, zgoraj opisane, sicer popolnoma nedolžne, me pa predvsem zabavajo. In dajo marsikatero idejo za pisanje smešnic. :)
    Ampak zdaj, ko sem se norca delala iz teh črt, se jih prav gotovo ne bom mogla znebiti - mi bodo še bolj sevale in utripale pred očmi, hehe. Prav mi je. :)

    OdgovoriIzbriši

Lepo je videti, da listaš po mojem spletniku. Vabim te, da napišeš svoje mnenje;

It's nice to see that you're browsing through my blog. I'm inviting you to write your opinion:

Related Posts with Thumbnails