»Ali danes še potrebujemo ta praznik?« je vprašanje, ki ga ob vsakem dnevu žena slišim najpogosteje in ki mi gre najbolj na živce, kadar slutim, da je zgolj tiste, retorične vrste, z odgovorom »ne« lebdečim v ozadju.
Še vedno mislim tako kot lani, na žalost, in ob tej priložnosti delim z vami čudovito pesem iz enega mojih najljubših filmov [Barva škrlatna], v katerem se glavna igralka Whoopi, tudi ena mojih najljubših, iz poslušne stvarce preobrazi v ponosno osebo z lastnim obrazom.
“Do we still need this holiday today?” is a question that I hear most frequently every Women’s Day and the one that I hate most whenever I suspect it is asked in a rhetorical way, with an answer “no” hanging in the background.
I still think the same like last year, unfortunately, and at this occasion I’m sharing with all of you this wonderful song from one of my favourite movies [The Color Purple], with one of my favourite actresses in the lead role, Whoopi, transforming from an obedient little thing into a proud person with her own face.
Počasi tudi sama vse bolj dojemam, kaj ta praznik nosi s seboj in po moje je proces pri meni ravno obraten, vedno bolj mislim, da ga potrebujemo. V tek hitrem teku življenja namreč tudi me pozabljamo na svojo ženskost in ženstvenost in vsaj ta dan se ustavimo in malo zamislimo.
OdgovoriIzbrišiJa, se strinjam! :)
OdgovoriIzbriši