Sladko čakanje Sweet waiting

Kakijeva sladica v izdelavi.

Kaki dessert in progress.

O zdravi pameti

Nedavno sem bila zelo začudena - ma, ne, na smeh mi je šlo od nejevere - ko sem v Mercatorjevih nakupovalnih vozičkih videla pritrjene neke rumene trakove, na katerih je pisalo nekaj v smislu, naj se sveže sadje in zelenjava polagata na tisto tretjino za črto, torej najdlje od ročaja.
 
Japajade, sem si rekla, seveda, ker sem šla pretežno po točno dotične zadevščine, bom vsakokrat kolovratila okrog voza, polagala glavo rdečega zelja, pomaranče in še kaj okroglega na oni konec, da se mi bodo, vsaj težka zeljnata glava, kotalili na mojo stran; ker mislim da je odlagalna površina vozička malo nagnjena v nakupovalčevo smer, ne trdim pa, da je res tako, a tudi če ni, je veliko verjetnosti, da se mi bodo stvari izmuznile izza črte.
 
In kaj zdaj? Bom hodila kot po jajcih, moja glavna skrb bo, da voziček premikam karseda previdno, na spontane sunkovite obrate niti pomisliti ne bom smela, in vsakokrat panično poskočila in jela preganjati pobeglo prestopniško zalego nazaj, kamor sodi, če se odloči samovoljno podivjati?
 
Dobro, dopuščam možnost, da so to storili zaradi meni neznanega razloga, ki pa vseeno močno dvomim, da je upravičen posebne pozornosti, obravnave ali odziva, dopuščam tudi možnost, da je bila to skrita kamera in so me lepo dobili na finto, ampak!, ko bodo prej poskrbeli za kakšno od kar precej veliko hujših težav, ki zares SO težave, od tega, da nekateri v teh istih vozovih, v katere polagamo živila, prevažajo otroke, ker, oh, na srčkane male nedolžne otroške čeveljce se pa pljunki in ostala nesnaga res ne prijemajo, ane, do tega, da bodo poskrbeli za tiste brezsramne obiskovalce, ki svoja vozila množično(!) puščajo kjerkoli se jim zdi, pred vhodom, na zebrah in povsod drugje, kjer ni dovoljeno in kjer ovirajo ostale, kljub temu, da se vedno najde kak prazen prostor, včasih celo takoj zraven; v redu, takrat bom mogoče tudi jaz zeljno glavo dala za rumeno črto.
 
Ma, ne, ne bom, res ne bom. Sem videla eno ubogo gospo, ki jo je novo opozorilo verjetno tako zelo prestrašilo, da si ni upala tvegati postati zločinka in je sadje ter zelenjavo raje pridno kopičila za črto, tako kot je bilo zaukazano, ostali dve tretjini pa sta bili prazni. Sama sebi sem se kislo nasmehnila in uporniško upala, da bom takih vozov videla čim manj.
 
Čestitke torej tistemu, ki misli, da je to največja težava v trgovini. Še tale navadna zeljnata buča tu zgoraj ima več soli v svojih vijugah, da se ji vse skupaj s tole rumeno črto ne bi zdelo skrajno … am … bukovo. Svašta!

11.12.13

Danes imamo tako lep datum in mmm, tile linški piškoti iz Kranjskega kolačka,

narejeni iz ajde, so čisto nekaj drugega kot tisti, običajni! Nekaj zame. :)

We have such nice date-number tuday and mmm, these Linzers cookies that are made of

buckwheat for a change are something completely different! Something for me. :)

V zimo Into winter

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se prav veselim snega!

Nekaj se že napleta. :)

I do not know how it is with you, but I am so looking forward to the snow!

Something is already knitting on. :)

Iz prejšnjega meseca From the previous month

Velika družina, mnogo praznovanj. :) Big family, many celebrations. :)

Sem vam že povedala, da je naš volk nor na vodo?

Have I already told you our wolf is crazy about water?

Prelep porcelan Catbriyur, ki sva ga za pitje kavice dobila od prijateljice za poročno darilo.

Seveda sem se darila zelo razveselila, malo manj pa sem bila radostna pred nekaj trenutki,
ko sem našla njihovo spletno stran in na njej niti besedice v slovenščini.

Iz tega sklepam, da ni namenjeno slovenskim kupcem, hm, ali pa jim morda niso tako pomembni(?),
torej ne bom dodala povezave. Lahko pobrskate in poiščete sami, ni težko,
meni pa gre za pomembno načelo (mislite si, kar si hočete, a tole presega že vse meje).

Ironično pa je, da imajo (vsaj v trenutku, ko jaz to gledam) v angleščini zapisane uradne ure,
da so »open« in kar je še takega za vse poslovalnice pri nas, pri edini v tujini,
kjer bi angleščina bila edino smiselna, pa je pripisano, da je »closed«.

Catbriyur porcelain coffee set, unique handmade from my country,

a wedding gift from my friend.

Za sladko piko na i To make a sweet dot above i

Prav tako kot so nama zvezde svetile na nebu nad Štanjelom, so nama lučke krasile svod malo kasneje v Hiši posebne sorte nedaleč stran, v Kodretih, kamor sva se namenila izkoristit eno od poročnih daril.

Preden sva prispela, sva se zapeljala še do sosednje vasi, Erzelja, ki je edino slovensko naselje na črko e. Tam nama je pred avto skočila srnica, ki potem ni mogla ali znala nazaj v strm breg niti na drugi strani čez ograjo in je zato reva nekaj časa bezljala pred nama po cesti.

Verjetno je bila na smrt prestrašena, a vedela sva, da nama kaj dosti ni storiti kot počasi peljati za njo, ji nehote osvetljevati cikcakasto bežečo belo rit in ji dati čas, da nekje le najde priložnost za pobeg.

Torej, jedla sva v pravljično lepi sobi in jedla sva dobro; še posebej bi izpostavila joto, vem, kako neizvirno, a konec koncev je tako tudi prav, seveda pričakuješ, da imajo Kraševci joto in da imajo dobro joto, ker, saj veste, kaj si mislim o samoumevnosti – to je ena zahrbtna zverina, ki nam neprestano skuša osiromašiti življenje.

Všeč pa mi je bil tudi tris sladic, mêni, ki nekako ne padam na sladice, no, pravzaprav padam ZELO, na nekatere, ampak tukaj ne bom razpravljala o tem, na katere, ker ne znam na kratko, pa tudi na dolgo ne vem, če. Jedrnate in sladke; se pravi, veliko raje imam en sam samcat mali, nabit šus čokolade, ki te vrže, kot pet ogromnih, a razredčenih cukrasto-smetanastih tort, ki te pustijo mlačne. Na primer.

Kakorkoli, kaki! Kaki, kaki, kaki. Kakijev sladoled, krhelj in polivka. Mmmm. In tudi ciganski štrudelj mi je bil zelo pogodu. Skratka, mičkeno, luštkano, grižljajčkasto. Za sladko piko na i.

Just like stars had been shining above the Štanjel sky, a bit later the lights were decorating an arched eating room in Hiša posebne sorte [=House of a Special Sort] not far away, where we came to to use one of our wedding gifts.

Before we arrived we drove through the neighbouring village Erzelj, which is the only settlement in the country beginning on e. There was a little dear who has jumped in front of our car and couldn’t or didn’t now how to get back up to the woods again, because it was to steep, neither it couldn’t escape to the other side, because there was a fence protecting vineyards, so the poor little thing was running wild on the road in front of us for a while.
 
It was probably scared to death, but we knew we can’t do much but driving slowly after it, with our lights directed in its zigzagy white ass and giving it enough time to find its way out somewhere.

So, we were dinning in a lovely room and we were dining well. I especially want to mention sauerkraut jota soup; I know, quite unoriginal, as it is one of the region’s traditional dishes, but afterall, too many times we take things for granted and for-granted-ness is that kind of a beast that constantly tries to make our life poorer as it actually is.

I also liked the dessert tris, I, who usually don’t fall for desserts, well, actually I do VERY much, for some of them anyway, but I won’t explain which, because I can’t in short, I am not even sure about the long version. Succinct and sweet, I mean, I very much prefer one tiny loaded dose of chocolate that blows you away than five huge, but diluted sugary-creamy cakes that leave you lukewarm. As an example.

Anyway, kaki! Kaki, kaki, kaki. Kaki ice cream, a dried slice of it and a sauce. Mmmm. I also liked a strudel made on gipsy way, as I have learned. In short, tiny, cutie and for little bites. :) To sweet-top it off or, as we say, to make a sweet dot above letter i.

Zvezde Stars

Priznam, sem bila kar malo slabe volje, ko se je izkazalo, da bova namesto čez dan v Štanjel odšla šele pozno popoldne. Mar naj tam hodiva sama, saj bova kot v mestu duhov, v temi, mrazu in vetru, poleg tega ne bom mogla fotografirati, pa tako sem se veselila tega!

No, na koncu je vse izpadlo zelo lepo. Res je, bila sva sama, v mestu duhov, znočilo se je že, burja se je že krepko ogrevala za naslednji dan, ko so napovedovali njen višek, a v nekem čarobnem trenutku sva brez besed obstrmela v z zvezdami natrpano kristalno jasno nebo, ki se nama je odprlo v neki temni ulici med z zvezdnim sijem obsijanimi kamnitimi hišami te očarljive stare kraške vasice.

Take krasote ne znam ... moj aparat ne zna ... se ne da ovekovečiti, sem pa namesto tega škljocnila nekaj posnetkov med zidovi.

I admit, I was quite in a bad mood when I found out we were going to Štanjel* in the late afternoon instead of during daytime. What, shall we walk alone, we'll be like in a ghost town, in the dark, cold and wind, besides, I won’t be able to photograph and I was so excited about it before!

Well, it all turned out just beautiful. It was true, we were alone, in a ghost town, night fell already, burja* wind was warming up quite intensively (above 80km/h) for the next day when its peak was forecasted, but in one magic moment we speechlessly stared at the crystal clear sky crowded with stars which had opened above ourselves in a dark alley between star-lightened stone houses of this charming old Karst* village of a cultural value of national and European significance.

I can’t ... my camera can’t ... It cannot be immortalised, such gorgeousness, but I did make some photos between the walls instead.

*On this link you can read a bit more about Village of Štanjel, the surrounding Karst region and its famous burja [=bora] wind in one place; and here you can feel the power of burja in picture and sound.

Lečna enolončnica A lentils stew

Obožujem enolončnice oziroma, kot se jim posrečeno reče včasih, jedi na žlico. In obožujem tudi lečo, ki pa jo vse premalokrat jem. Preprosto pozabim nanjo.

Tukajle je združeno oboje. Leči delajo družbo cvetača, čebula, slanina in nekaj začimb, posebnost enolončnic pri nas pa je, da ko je le-ta še na štedilniku, del nje, recimo zajemalko ali dve, zmeljemo v mešalniku in to takoj nato vrnemo v jed, ki na ta način dobi gostoto.

I adore stews or, as we also call it sometimes here, spoon-dishes. And I adore lentils, too, which I would like to eat more often than I do now. I simply forget about it.

All of the above is included here - lentils enjoying company of cauliflower, onion, bacon and some spices. The speciality of our stews is that when it is still on the stove we take a piece of it, a ladle or two, mix it in a blender and put it back again to give the dish some density.

Pašteta Pâté

Paštete so najboljše tiste, kjer veš, kaj je v njih, tiste, ki jih naredi mami, pa so sploh čez vse. Tokrat jo je pripravila takole:
Na čebuli je popražila jetrca in jih čez noč ohladila. Potem jih je zmlela v mešalniku skupaj z maslom, timijanom, origanom, soljo in poprom. Na peki papir je položila rezine pečene hamburške slanine, nanjo namazala dobljeno maso, zavila v priročno obliko in dala za nekaj časa v hladilnik. To potem režeš in mažeš na kak dober kruh. [Na posnetku je seveda samo še skorajšnji konec dolgega zavitka.]

The best pates are the ones where you know what is in there and if prepared by my mum, it is especially delicious. This time she did it this way:
She fried liver on onion and cooled it down through the night. Then she mixed it together with butter, thyme, oregano, salt and ground black pepper. She put slices of baked Hamburg bacon on baking paper, then she added the pate on, rolled it and put it in refrigerator for a while. You slice it and spread it on bread. [In the photo above, there is of course just the end of what used to be a long piece.]

Tri prvodecembrske The First of December trio

Vlečenje surle; ne vem, čemu že spet.
(eh, pravzaprav vem - ponovno razočaranje nad dejstvom, da se svet ne vrti okoli nje) :)

Acting offended; again, I don’t know why.
(eh, I do actually - disappointed after finding out one more time that she is not the centre of the world) :)

Današnji večer je bil lep, a mrzel.

Beautiful, yet cold evening tonight.

Korenje je ena redkih zelenjav, ki jo imam nekoliko raje surovo, čeprav je le-ta, prav tako kot paradižnik, s katerim imam na trenutke enake vrste težave, menda ena še bolj redkih stvari, kjer iz njih s toplotno obdelavo izvlečemo še več zdravju koristnih učinkovin.
 
No, zadnjič pa sem po maminih navodilih skuhala tole, tudi meni zelo okusno oranžno mešanico. Na koleščke narezano korenje sem popražila na maslu, mu kasneje, ko je dobil privlačno rjavkaste robove, dodala dve žlici medu (za kuhanje seveda ne najkakovostnejšega, bi ga bilo škoda), žlico kisa ter kari in pustila, da tekočina nekoliko povre. Njam!

A carrot is one of rare vegetables that I slightly prefer to be raw, even though it is, just like tomatoes with which I have the same troubles, one of even more rare things that are even better for your health if cooked. So I have heard.
 
Well, the other day I was cooking according to my mum’s instructions and made this delicious orange mixture that I liked, too. I fried slices of carrots on butter until they got those wonderful brownish edges, added two spoons of honey (of course, it would be a big waste to use the most quality one for cooking), one spoon of vinegar and seasoned with curry powder and then left it to boil for a while to reduce the liquid. Yum!