sobota, 03. avgust 2013

Kosti, človek, umetnina
Bones, a human, an artpiece



So me spraševali, če me je bilo strah, če sem se počutila neprijetno, predvidevali so, da mora biti občutek mračnjaški. A kljub temu, da sem ena preobčutljiva dušica, nisem čutila nič od tega. Le čudenje in spokojno zavedanje, da je človek umetnost.

Kostnica Sedlec na Kutni Hori, jugozahodno od Hradca Královéga, je del Unescove dediščine in je prava paša za oči ter izziv za misli.
Preobsežno za dojeti, če te vodi samo glava. Ocenjujejo, da je okrašena z okostji okoli 40.000 ljudi, lestenec pa je sestavljen iz prav vseh kosti človekovega telesa.
 
I was asked later if I was afraid, if I felt uncomfortable, they assumed that the feeling must have been dark, obscure. But even though I am too sensitive soul I felt none of that. It was just wondering and tranquil awareness that the Human is art.


Sedlec Ossuary at Kutna Hora, southwest of Hradec Králové, is a part of Unesco heritage and is a real feast for eyes and a challenge for thoughts. Too comprehensive to grasp, if you are led by your head only. It is estimated that it is decorated with around 40.000 human skeletons and the chandelier is made of every single bone of the human body.

4 komentarji:

  1. Oh, toliko zgodb... Ne gre mi, sprejeti te umetnosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče takole: človek dela umetnine in če malo filozofsko razširiš, če greš v skrajnost, velja tudi, da človek JE umetnina. Ker konec koncev ... umetnina je tisto, kar človek da iz sebe, da sebe v umetnino, torej - umetnina je on sam. Kar je že tako ali tako, tudi čisto fizično gledano. In še to, toliko duš na kupu, verjetno zelo različnih, ampak mogoče je sporočilo, da vsi skupaj lahko tvorimo nekaj lepega - potem, ko smo slečeni, enaki?

    Se pa ob tem seveda poraja mnogo vprašanj; tudi sama sem pomislila, kako bi bilo meni, če bi moje kosti ali kosti mojih bližnjih takole razstavili, hm. Če so bile takole razstavljene s spoštovanjem, potem si mislim, da ni to nič drugega kot stvar navade. Če bi naša tradicija tako velevala, torej, če bi naši predniki že od nekdaj tako delali z okostji, potem bi nam bilo TO normalno in bi se zgrozili ob misli, da so kakšne kosti kar tako v grobu, v zemlji (kot to delamo zdaj, ko pokopavamo). Kaj pa vem, vsekakor res široka tema in to mi je všeč. Ne prepričujem :), samo razglabljam. Pravijo, da ti da prava umetnost misliti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Saj to mi je všeč. Da me premakne, da odpira nove misli. Vse kar si zapisala je res. Ampak nekje znotraj čutim, da je misel eno, sprejemanje pa drugo - vsaj to pot je tako. Saj veš, razum vse pojasni, obrazloži, prečekira iz vseh možnih vidikov, mu je jasno in sprejemljivo ali kakorkoli pač. Nekje v srcu pa drugačnen glas. O ja, bi se dalo razglabljat, gre v široko tematiko :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Že to je dilema: ali "nagaja" srce ali razum(?) :)

    OdgovoriIzbriši

Lepo je videti, da listaš po mojem spletniku. Vabim te, da napišeš svoje mnenje;

It's nice to see that you're browsing through my blog. I'm inviting you to write your opinion:

Related Posts with Thumbnails