Firbas

Že kar nekaj tednov je minilo, odkar sva preživela (pre)kratek oddih na turistični domačiji Firbas v Slovenskih goricah. Mirne volje jo lahko uvrstim med tiste turistične točke pri nas, ki so res paša za dušo.

Ena od stvari, ki se nama je najbolj vtisnila v spomin in o kateri zdaj z veseljem pripovedujeva drugim, je bil en prav posrečen hišni kuža, visok pubertetniški ovčar, ki je vsakokrat, ko sva ga srečala, sicer igrivo, a z nič manj neugodnimi dotiki zob, pikiral na najine gležnje in … Pravzaprav se je najprej lotil Mirovih, jaz pa sem se temu na vsa usta smejala, kako luštkano smešen da je s temi forami. Ko se je na mojo grozo lotil še mene, se je smehu pridružilo tuljenje.

Miro ga je požrtvovalno speljal spet nase in ga nato skušal ukaniti z metanjem veje, da sem jo medtem lahko s slinastimi sandalci popihala na drugo stran hiše. Minilo je nekaj časa, da sva se prenehala režati, saj take obsedenosti s čevlji in gležnji ne doživiš vsak dan, sploh kot tarča. :)

Kasneje, pri večerji, ko nam je gospodar za sladico postregel s slovenjegoriško gibanico [slika 8], nas je zvito spraševal, katera je boljša, njihova ali ona, bolj znana, prekmurska. Sosedje so rekli, da prva, jaz pa (in to ne iz diplomatskih vzgibov, prisežem!), da je ena boljša od druge. In če poznate mojo obsedenost s prekmursko gibanico, potem veste, kaj to pomeni.

Vsekakor, zdajle bi prav prijala spet ena slovenjegoriška – ker bi bilo potrebno nadoknaditi ves dosedanji čas, ko je nisem poznala. :) (a se to stvar da dobiti tudi kje drugje po Sloveniji, npr. v prestolnici, in zakaj ne? – namesto raznih musov, panakot in to-in-ono z nutelo; vsaj namesto nekega razumnega odstotka, no!)

Za konec sva v njihovi privlačni trgovinici kupila nekaj domačih dobrot, med drugim tudi hruškov sok, za katerega sva izvedela, ha!, da ga le od kakega meseca pred tem točijo tudi v Stanu v Medvodah, kamor občasno rada zavijeva na kavico (in sendvič). Če to ni zgovorna povezava!

[med drugim si v okolici lahko ogledate: negovski grad in jezero ter cerkev nad Benediktom]

Few weeks have past already since we visited Firbas tourist farm in Slovenske gorice region to relax. I recommend it to anyone who wants to experience delicious home food and to enjoy wonderful surroundings. A real soul treat!  Added to my excellent label, with no doubt.

[among many other things, this castle, this lake and this church is what you can see in the nearby area]

Pred enim tednom A week ago

Takole živahno je bilo na Poletno muzejsko noč v prestolnici. Tudi v kulturnih ustanovah, klub nekaj tekmam na svetovnem nogometnem prvenstvu v istem času, kar me še posebej veseli.

It was the annual Museum Summer Night in Slovenia previous Saturday. It is one of my favourite events in the country. It was so great seeing so many people visiting, even though there were few football championship matches going on at the time. These pictures are from the capital.

Kazalnik prijaznosti

V gostilni Sla-Ma-R v Šmarju-Sap (ali Šmarje-Sapu, kaj pa vem?) imajo odlične palačinke in zelo simpatično natakarico, ki je hkrati lastnica, gospodično Tadejo, vedno s tako lepim nasmehom in prijazno, kakor bi morale (in morali) biti povsod.
 
Najboljši kazalnik prijaznosti natakarjev je naš dedek, ko takoj vidiš - ali se spustijo z njim v njegove hece ali pa se jim ne ljubi ukvarjati »tam z enim starčkom«. :)
 
O, saj res – upam, da ste preživeli lep dan, dan, ko praznuje naša država!

Delicious pancakes in gostilna Sla-Ma-R in Šmarje – Sap.

Ognjič Calendula

Ognjič z domačega vrta …       Calendula from the home garden …

… v solati …      … in a salad …

… in ognjič z domačega vrta …      … and calendula from the home garden …

… na presni tortici, ki jo je mami naredila sestri za rojstni dan.

… on the raw cake, which my mum made for my sister’s birthday.

Z miroljubnimi nameni Coming in peace

Kakšne ljubke bele stvarce izgledajo ti labodi! Japajade, naj vas njihova puhasta nedolžnost ne zavede. :)

Jaja, saj vem, popolnoma se strinjam s tem, da mnogokrat preveč vsiljivo posegamo v naravo, v njihov prostor in jim kalimo mir, a vseeno – da si pa tako posesivno prisvojijo ves breg Negovskega jezera, da človek še sončnega zahoda ne more pošteno posneti, heh …

Res, prav režala sem se, ko se je Miro želel mladi družinici malo bolj približati, počasi in z nadvse miroljubnimi nameni, MIRO-ljubnimi, seveda, da bi jih vse skupaj škljocnil … 

Miro, bejž! - sem skorajda popolnoma resno, a vseeno v smehu, zavpila, ko sem videla, kako se je ata pripravljal, da bi grozeče razpel svoja krila in stopil proti njemu. Sama sem raje zumirala z razdalje in upala, da je »človek« dojel, da mu nočeva, niti njegovemu podmladku, nič hudega. Bumbar, a ne vidiš, da buljiva samo zato, ker ste tko presneto fletni! - sem mu želela zabrusiti, pa nekako nisem bila prepričana, da bi razumel ... Eh!

Po vsem bregu so se flegma sprehajali, midva pa sva se umikala in umikala kot dva drugorazredna državljana, heh, vse dokler se ata niso odločili, da je čas za odhod domov. Frajerji! :)

[prejšnjo destinacijo iz sklopa tokratnega izleta si lahko ogledate tu]

The beautiful Lake Negova, which peacefulness was interrupted just by over-protecting swan dad, who didn’t understand, that we were coming in peace, heh, and almost prevented us to take some beautiful sunset photos.

I was totally serious when I was laughing and yelling at the same time: Miro, run!, when the head of the family started spreading his deceptively innocent white wings. :)

I wanted to yell at him: don’t you know we’re staring at you just because you’re all too damn cute, you fool (and that our word for peace is "mir", so there were no doubts about MIRo's intentions)! But somehow I was not sure it would make any difference … Eh!

I totally agree we are all invading nature too aggressively most of the time, but one cannot take even a proper photo of the sunset anymore, heh. Until “the man” decided it is time for his family to go home, we had felt like second class-citizens. :)

[you can look at the previous destination-post of this trip here]

Cerkev. Svetih. Treh. Kraljev. Nad. Benediktom.

Hja, kljub internetu, ki »vse najde in vse ve«, sem zapravila kar nekaj dragocenega časa za potrditev svojega suma; da je bilo namreč ime te (pozno-gotske, z že nekaj renesančnimi podrobnostmi) cerkvice, na tabli, ki usmerja na razgledišče negovskega gradu, zapisano nepravilno. In na ta način (ali pa zelo podoben) je zapisano na (pre)veliko straneh, do katerih sem se priklikala, velikokrat kar vse začetne črke besed z veliko. Neuspešno raziskovanje. Vsaj petnajst minut. Slaba volja.

Veš, kaj! – sem si rekla - jaz, ki sem še iz tistih časov, ko smo podatke iskali v knjigah, domačih in knjižničnih, bom kar lepo stopila do svojih preljubih polic in vzela v roke Lepote slovenskih cerkva Marijana Zadnikarja in Jožeta Anderliča iz leta 1985, ko se šlamparija še ni tako bohotila, ko je bila odgovornost kljub vsemu očitno mnogokrat večja kot danes in ko so očitno še vedeli, kako se stvari pravilno zapišejo, ali pa so se vsaj bolj potrudili izvedeti (verjetno jim je bilo "le" bolj mar za to). Uspešna misija. Ne več kot petnajst sekund. Toplo zadovoljstvo.

Sej te mam rada, o, širni svetovni splet, a (kontrol+fajnd gor al dol!) čez zmagoslaven dotik blazinic kazalca in sredinca z listom knjige na mestu, kjer se zasveti iskani podatek, ga ni!
 
Late-gothic (with some renaissance elements already) church (from the 16th century) of the holy Three Kings  in Benedikt village, also seen from the Negova Castle nearby.

Grad Negova

Gradov v oblakih ne gradim, na tiste, ki trdno stojijo na tleh, pa padam od nekdaj. Kar srce mi zapoje, ko »odkrijem« kakega »novega«.

Tokrat, na negovskem, v Slovenskih goricah, mi je, kot se prerado zgodi pri nas, igralo sladko-grenke melodije. Občudovala sem mogočne debele zidove, mostičke in stopnišča, vrt, zelenjavni in zeliščni del, ki ne bi mogla biti privlačnejša in ki kličeta k ponudbi lokalnih kulinaričnih grajskih doživetij, v najhujši pripeki sem hitela čez obsežna dvorišča, ki so se belo bleščala v odsevu grajskih zidov, in počasi sanjala skozi hladne zračne sobane, tako visoke, da bi navaden smrtnik v njih z lahkoto naredil še eno nadstropje, a hkrati me je k tlom tlačila žalost zaradi ogromnega dela gradu, katerega skrivnosti bodo še kar nekaj časa ostale … skrivnosti.

Kljub temu lahko pod črto obiska vse skupaj samo pohvalim. Čudovit grad, ki ga skušajo oživiti, slutnja prihodnjih načrtov, očitno pestro kulturno dogajanje, krasni notranji in zunanji prostori, navdušenje v očeh. Simpatična temnolasa gospodična nama je s takim žarom v krasnih svetlih očeh dala napotke za ogled gradu. Prišla sva namreč v času, ko ni vodenih ogledov, kar nama tako ali tako bolj ugaja, vedno, ker rada raziskujeva po svoje, vpeta v svoje misli. Tako imaš čas naužiti se vtisov po svoje, vživeti se v pretekla stoletja in lahko navdušeno kaževa sprotna odkritja in razglede en drugemu. Če ti nekdo razlaga zgodovinska dejstva, sicer cenim in je koristno, ker tudi sama rada čimveč izvem, a tisto se pozabi, raje prej ali potem sama preberem, ko želim in kar potrebujem, čas tam pa raje izkoristim za tisto, saj veste: pustite me za trenutek pri miru, da dojamem vse skupaj, kje sem, kaj se je tu vse dogajalo, vse zgodbe, ljubezenske, politične, vojne, pa spletke, krivice, junaštva, pojedine … ahhh, si predstavljaš tukajle jedilnico! :)

Da raje v zavetju svojega miru raziskuje tudi sama, nama je takoj na začetku priznala tudi sama, še preden sem utegnila pomisliti na morebitno vodstvo, zato smo se takoj razumeli; še več, na ogled naju je pospremila z besedami in nasmehom: raziskujta torej po svoje, iščita, odpirajta vrata! :)

V knjigo gostov sva zapisala, da komaj čakava na obnovo še preostalega, večjega dela gradu. Ker res.

The other day we visited Negova Castle in Slovenske gorice region, which has been beautifully partly renovated, with many wonderful potentials for the future.