Jamrarija

Sama jamrarija povsod, volilna udeležba pa kljub temu manj kot četrtinska.

Taki smo. Podcenjujemo se. Ne zahtevamo najboljšega. Ne terjamo odgovornosti. Ne kaznujemo. Vseeno nam je. Vse-skupaj-je-brezveze in jaz-sem-nad-tem odnos. Prosim?! In vsa ta mlačnost se potem odraža v vsakdanjem življenju. Ker je to najudobneje. Skrivati se in biti v svojem ozkem svetu na skrivaj zadovoljen del nezadovoljne množice, ki jo teptajo. Pravzaprav se ne čudim, da smo, kjer smo. Smo kaj boljši od tistih, ki so in o katerih le mislimo, da so vsi isti, neučinkoviti in pokvarjeni?

Da je bila udeležba tako nizka, razumem – tudi mene je večino časa imelo, da bi se na ta način maščevala – je pa vse prej kot rešitev. Razlagam si jo tako, da večini ljudi očitno res še ni prehudo v tej naši deželici. Ali kaj? Nimamo mnenja, samo megleni smo, neizvirni, nesamozavestni, opravljivi in črnogledi. Samo to. Prav nam je.

Da ne bi kdo mislil, da je to objava o politiki – ne, to je življenje, del življenja. Stvar, ki še kako vpliva na moj vsakdan, zato naredim, kolikor pač imam vpliva, in z upanjem, da bodo tudi preostali sodržavljani odgovorno vzeli v razmislek in v roke to svojo pravico, seveda z zavedanjem, da politična gospoda ni gospodar mojega bistva in ne bo konec sveta, če z rezultati ne bom zadovoljna. Ampak potem imam lahko vsaj čisto vest in lahko upravičeno nadzorujem in kritiziram. Tiste, ki jih nisem volila in tudi tiste, ki sem jih. 

Drugič dvigni svojo rit in odloči, kdo bo zastopal njene tvoje vrednote.