Jamrarija

Sama jamrarija povsod, volilna udeležba pa kljub temu manj kot četrtinska.

Taki smo. Podcenjujemo se. Ne zahtevamo najboljšega. Ne terjamo odgovornosti. Ne kaznujemo. Vseeno nam je. Vse-skupaj-je-brezveze in jaz-sem-nad-tem odnos. Prosim?! In vsa ta mlačnost se potem odraža v vsakdanjem življenju. Ker je to najudobneje. Skrivati se in biti v svojem ozkem svetu na skrivaj zadovoljen del nezadovoljne množice, ki jo teptajo. Pravzaprav se ne čudim, da smo, kjer smo. Smo kaj boljši od tistih, ki so in o katerih le mislimo, da so vsi isti, neučinkoviti in pokvarjeni?

Da je bila udeležba tako nizka, razumem – tudi mene je večino časa imelo, da bi se na ta način maščevala – je pa vse prej kot rešitev. Razlagam si jo tako, da večini ljudi očitno res še ni prehudo v tej naši deželici. Ali kaj? Nimamo mnenja, samo megleni smo, neizvirni, nesamozavestni, opravljivi in črnogledi. Samo to. Prav nam je.

Da ne bi kdo mislil, da je to objava o politiki – ne, to je življenje, del življenja. Stvar, ki še kako vpliva na moj vsakdan, zato naredim, kolikor pač imam vpliva, in z upanjem, da bodo tudi preostali sodržavljani odgovorno vzeli v razmislek in v roke to svojo pravico, seveda z zavedanjem, da politična gospoda ni gospodar mojega bistva in ne bo konec sveta, če z rezultati ne bom zadovoljna. Ampak potem imam lahko vsaj čisto vest in lahko upravičeno nadzorujem in kritiziram. Tiste, ki jih nisem volila in tudi tiste, ki sem jih. 

Drugič dvigni svojo rit in odloči, kdo bo zastopal njene tvoje vrednote.

Očarljivi brat naše prestolnice The charming brother of our capital

Ena od stvari, ki je še posebej fina, da živimo, kjer živimo, je ta, da je blizu nas tako veliko zanimivih mest, kamor se lahko odpraviš, kot bi šel na kavo, kakor radi rečemo, na primer Solnograd.
 
Bo kar držalo, da to mesto spominja na Ljubljano, tako, od daleč, s panoramo gradu in stolnice, se pa ob tem vedno spomnim na eno stvar, namreč;
Pred časom sem v časopisu zasledila, kako so v eni naših najbolj opevanih ljubljanskih gostiln, ki jo skoraj kot prvo in edino izbiro povsod silijo tujcem pod nos, ko le-ti želijo pojesti kaj domačega (tudi o tem bi se dalo razpravljati, pa ne bom), ponujali reklamne razglednice svoje gostilne, seveda s posnetki Ljubljane. Ampak, izkazalo se je, da Ljubljana na dotičnih razglednicah ni bila Ljubljana, temveč Solnograd.
 
Stvar bi bila smešna, pa ni; tovrstna šlamparija me zelo moti. Kako površen moraš biti, da malo poguglaš in vzameš prvo fotko, ne da bi dejansko preveril (če že sam nisi toliko razgledan; in resnici na ljubo – tako zelo podobni pa ti panorami spet nista in poleg tega se je na gradu videla zastava, ki več kot očitno ni bila naša).
 
Gre za napakice in gre za napake. Razumem, da se zgodi, da se kdaj tudi napačne fotografije znajdejo v tisku, ampak da potem visijo nekaj časa v gostilni in šele obiskovalec opozori nanje, hm, ne vem, no …
 
Kakorkoli, lepa je Ljubljana, lep je Solnograd, a - Moje pesmi, poje sanje gor ali dol – še vedno imam rajši Ljubljano! :)

One of the things that is so good living in my best-located tiny country is that so many great and interesting cities in other European countries are so close. You can for example visit Salzburg just to have a coffee, as we say, :) but the other day we stayed there for a whole day anyway (it is needed just about three hours by car in one direction from our capital).
 
The town supposed to resemble my hometown, Ljubljana, very much, from a distance, with a panoramic view of the castle on a hill and the cathedral.
 
It really does in a way, but some people go even further. There is a restaurant in the centre of Ljubljana that is for some reason very high in tourist guides. But some time ago they printed picture postcards for advertising their restaurant. There was only one problem, on which one of the guests pointed out one day; namely, instead of showing photo of our capital, our castle and the cathedral, there was that of Salzburg.
 
It would be funny, but it isn’t. There is too much carelessness and more and more inaccuracy allaround. I wonder, how simpleminded can you be to not notice this for the whole time of the designing process and also later selling or giving them to people, hm?
 
Anyway, Ljubljana is beautiful, Salzburg is beautiful, but – The Sound of Music or not – I still prefer Ljubljana! :)

O zdravi pameti

Nedavno sem bila zelo začudena - ma, ne, na smeh mi je šlo od nejevere - ko sem v Mercatorjevih nakupovalnih vozičkih videla pritrjene neke rumene trakove, na katerih je pisalo nekaj v smislu, naj se sveže sadje in zelenjava polagata na tisto tretjino za črto, torej najdlje od ročaja.
 
Japajade, sem si rekla, seveda, ker sem šla pretežno po točno dotične zadevščine, bom vsakokrat kolovratila okrog voza, polagala glavo rdečega zelja, pomaranče in še kaj okroglega na oni konec, da se mi bodo, vsaj težka zeljnata glava, kotalili na mojo stran; ker mislim da je odlagalna površina vozička malo nagnjena v nakupovalčevo smer, ne trdim pa, da je res tako, a tudi če ni, je veliko verjetnosti, da se mi bodo stvari izmuznile izza črte.
 
In kaj zdaj? Bom hodila kot po jajcih, moja glavna skrb bo, da voziček premikam karseda previdno, na spontane sunkovite obrate niti pomisliti ne bom smela, in vsakokrat panično poskočila in jela preganjati pobeglo prestopniško zalego nazaj, kamor sodi, če se odloči samovoljno podivjati?
 
Dobro, dopuščam možnost, da so to storili zaradi meni neznanega razloga, ki pa vseeno močno dvomim, da je upravičen posebne pozornosti, obravnave ali odziva, dopuščam tudi možnost, da je bila to skrita kamera in so me lepo dobili na finto, ampak!, ko bodo prej poskrbeli za kakšno od kar precej veliko hujših težav, ki zares SO težave, od tega, da nekateri v teh istih vozovih, v katere polagamo živila, prevažajo otroke, ker, oh, na srčkane male nedolžne otroške čeveljce se pa pljunki in ostala nesnaga res ne prijemajo, ane, do tega, da bodo poskrbeli za tiste brezsramne obiskovalce, ki svoja vozila množično(!) puščajo kjerkoli se jim zdi, pred vhodom, na zebrah in povsod drugje, kjer ni dovoljeno in kjer ovirajo ostale, kljub temu, da se vedno najde kak prazen prostor, včasih celo takoj zraven; v redu, takrat bom mogoče tudi jaz zeljno glavo dala za rumeno črto.
 
Ma, ne, ne bom, res ne bom. Sem videla eno ubogo gospo, ki jo je novo opozorilo verjetno tako zelo prestrašilo, da si ni upala tvegati postati zločinka in je sadje ter zelenjavo raje pridno kopičila za črto, tako kot je bilo zaukazano, ostali dve tretjini pa sta bili prazni. Sama sebi sem se kislo nasmehnila in uporniško upala, da bom takih vozov videla čim manj.
 
Čestitke torej tistemu, ki misli, da je to največja težava v trgovini. Še tale navadna zeljnata buča tu zgoraj ima več soli v svojih vijugah, da se ji vse skupaj s tole rumeno črto ne bi zdelo skrajno … am … bukovo. Svašta!

Praznik spomina A holiday of remembering

Ma, ne razumem prav dobro te vzvišene miselnosti, češ, te dni gredo vsi na pokopališča, kakšne ovce da so. Ker oni, ki ne gredo, imajo pametnejše delo. Še hujši so pa oni, ki gredo in kljub vsemu bentijo nad gnečo, kot da so oni nad vsem tem (to je tako kot tisti, ki gre v nedeljo v trgovino in se zgraža nad ostalimi nakupovalci, ker ne!, on seveda ni del te ovčje množice, in da bi se namesto tega lahko odpeljali na izlet v naravo).

Nekateri ne razumejo pomena besede praznik. To je dan, ko se nekoga ali nek dogodek obeležuje, slaví ali pa se ga spominja.

Torej, da gre človek na grob prižgat svečko ravno na ta dan, ki je tako primerno spet s časom, ko narava umira in ki je, tudi povsem praktično, vsaj v današnjih časih, namenjen predvsem mnogim, ki mogoče zaradi službenih obveznosti drugače tega ne morejo storiti, pa bi radi, nekateri se edino na ta način srečajo z ostalimi sorodniki, nekateri imajo to za družinsko tradicijo, torej, to, da grem tja ravno na ta dan, je popolnoma moja odločitev; lahko grem dan ali dva prej ali kasneje, kadarkoli čez leto, vsak dan, nikoli, ali pa namenoma točno na tisti dan, morda ker mi je všeč vzdušje, morda rada gledam veliko prižganih svečk naenkrat, sploh zvečer, ljudi, ki se srečujejo, morda so mi nasploh všeč pokopališča, važno mi je le, da obisk ni obveza, temveč želja.

Še boljša je tista, ko marsikdaj slišiš godrnjavce, da tisti, ki gredo tja za praznik, drugače nikoli ne pomislijo na svoje preminule, ja, kakšna logika, ane!, kot da če praznujem rojstni dan prav na ta dan in samo en dan v letu, in običajno ga takó, pa sem res ena ovca!, pomeni, da drugače svojega življenja ne cenim pretežno vse leto, hm?

Je pač praznik in temu primerno je vse malo bolj slovesno ozaljšano. A je to tako slabo? (No, ponekod je lahko tudi slabo, priznam namreč, da me pri vhodu na Žale zelo moti ta novodobna ponudba vseh vrst kiča, ki ne sodi tja. Pogrešam čase, ko so bile tam le stojnice s svečami, rožami in kakšna uta s kostanjem.) In če mi kdo očita potrošnjo sveč, hja, sem se šla statistiko in po njej porabim točno dve in pol nagrobne sveče na leto. Od kdaj je postal tak kriminal prižgati eno navadno svečo! Ravnam vestno, kar se tiče okolja, skrbno, kar se tiče moje denarnice, in razumno, kar pomeni, da se zavedam, da količina sveč ni povezana s količino ljubezni ali bolečine, da pa mi vsak dan vcepljajo slabo vest zaradi sveč in mi razlagajo o večnogorečih kvazi ognjih (ogenj kot naravni element ima pač svojo moč, ki se je ne da nadomestiti), medtem ko se iz cele vrste dimnikov sumljivih tovarn po vsem svetu valijo neznanske količine zelo nevarnih izpustov, to se mi zdi pa rahlo neokusno.

Photos are from our country’s main cemetery Žale.

Vžigalice

Bolj žalostno je vse skupaj po 22 letih,
ampak vsi, ki dobro v srcu mislimo, se ne damo, ane!

Vztrajno preganjamo malodušje, plehkost in brezvestnost
ter smo še naprej s široko odprtimi čuti vneto na preži za lepoto,
iščoč vžigalice dobrih (za)misli, ki bi zanetile to seme neskončnih (z)možnosti …

… ker drugače preprosto ne znamo.

Statehood Day!

Sestavljam si vesolje Building up my universe

Pride čas, ko si je treba ponovno sestaviti vesolje.

There comes a time when you have to rebuild universe again.

Ponavadi sem to storila v dneh globoke brezvoljnosti, ki je ni bilo moč pojasniti,

v času meglenega brezupa, neopisljive ravnodušnosti in … niča brez konca in kraja.

Takrat, ko ne pomaga res nič, sežem po sestavljanki iz otroštva.

I have usually been doing this in days of deep apathy that could not be explained,

in the time of a foggy hopelessness, indescribable indifference and … an endless and placeless nothing.

In the time when really nothing helps I reach for my childhood puzzle.

S sestro sva jo dobili za Dedka Mraza, ko sva bili še obe predšolski

in že takrat me je začaral ta krog pokrajin.

Potem je za dolgo let izginila iz mojega življenja in se spet vrnila, ko sem bila že odrasla.

My sister and I had got it for a New Year’s gift when we were both still preschool girls

and I remember being so fascinated by this landscape circle.

One day it disappeared from my life and then returned again when I was already grown up.

Oh, če kaj, potem ta sestavljanka slika moje prvinske predstave!

Tisti otroški pogled na svet, upanje, lepoto, raznolikost, povezanost,

enost, brezmejnost, čarobni krog, ki se vrti in vrti in vrti.

Oh, if anything then it is this puzzle that paints my primal imagination!

A child view to the world, hope, beauty, diversity, povezanost, being one, borderlessness,

the magic circle that goes around and around and around.

In takrat enkrat, ko je bil svet spet enkrat brez pomena,

so se mi oči zataknile na tej škatli in sem počasi začela sestavljati koščke.

Sploh ne morem opisati počutja!

Vame so počasi polzeli vsi tisti občutki miru, ravnotežja

in počasi počasi se je netila iskrica življenjske strasti.

Ponovno sem si sestavila vesolje.

And one day when the world had seemed once again without meaning

my eyes were caught by this box that came back in my life again.

I slowly started composing those pieces.

I cannot even describe how I felt at the time!

All those feelings of peace and balance moving back inside of me

and slowly slowly the sparkle of life passion was waking up.

I rebuilt my own universe again.

Kadar sestavljam to svoje vesolje, prebivam v vseh teh čudovitih pokrajinah,

pokrajinah, tako čarobnih, da sem se kot otrok vsakič mučila izbrati eno sámo,

tisto popolno, najlepšo, najprivlačnejšo, tisto, v kateri bi živela,

pa mi nikoli ni uspelo odločiti se, ker so mi bile ena bolj pravljična od druge.

When I build this universe, my universe, I reside in all those wonderful landscapes,

landscapes so magical that I had tortured myself as a child every time to choose a single one,

that the most perfect, most beautiful and attractive, the one I would live in,

but I never succeeded to decide because I considered one more fairytale-like than another.

Odkrivala sem tudi pokrajine v ljudeh. V ljudeh je tako veliko čudovitih pokrajin.

V opravah, ki sem jih občudovala, v tako pisanih srcih ljudi, ki jih premore ta naša Zemlja

in katerih sklenjeni krog se zaradi pokrajin v njih samih pne onkraj vesolja.

I had been also discovering the landscapes in people. There are so many wonderful landscapes in people.

In folk costumes that I have been admiring, in such colourful hearts of humans that our Earth is

enriched by and because the landscapes within themselves their rounded up circle is rising beyond space.

Ja, take kroge sem sestavljala takrat in spet jih, enako kot prej,

vsako vrstico posebej, vrstico za vrstico, brez prehitevanja z naslednjo.

Najprej zunanji krog in potem navznoter, v samo središče, v bistvo.

Ko vstavim zadnji košček, je kot da bi našla seme življenja.

Yes, this kind of circles I had been building then and I do again, the same way like before,

one row at the time, row after row, without overtaking with the next one.

First the outer circle and then towards inside, into the centre itself, into the essence.

When I insert the final piece I feel like I have found the seed of life.

Pokrajine, v katere se potapljam in jih vedno nanovo odkrivam, tiste v naravi in tiste v ljudeh,

središče obojega pa je tukaj in tam, povsod in nikjer, zdaj in takrat, nikoli in vedno.

Moj popolni krog. Moja mala zasebna terapija. Da najdem spet svoj svet,

svoje bistvo, stik z vsem, nov zagon, da poženem spet ta svoj popolni krog.

The landscapes into which I dive and rediscovering every time anew,

those in the nature and those in the people, but the centre of both is

here and there, everywhere and nowhere, now and then, never and always.

My perfect circle. My little private therapy. To find my world again, my essence,

the connection with everything, a new kickoff, to drive my circle again.

Nedavno sem ga prvič sestavila iz nasprotnega razloga - ker sem letela na krilih energije,

ga takoj nato razdrla in dala sestaviti še Miru.

Se je na koncu pohecal, da si je sestavil mandalo. Pa res! :)

Recently it was the first time I wanted to put it together because I was flying on the wings of my energy,

then I destroyed it and gave it to Miro to built it.

At the end he smiled and provoked me that he has built himself a mandala. So he did! :)

Raj Paradise

Ja, raj bi lahko bila tale naša ljuba Zemlja, ki danes praznuje.
 
Že res, da mi je grdota mnogokrat tako zelo privlačna,
da je po Kosovelovo gnoj zlató in zlató gnoj
in da je en najlepših filmskih prizorov zame tale,
a vseeno - vse prevečkrat za nemarnost in brezbrižnost preprosto ni opravičila.

[posnetki so iz zapuščenega počitniškega naselja pri izviru Rižane]

Yes, it could be a paradise, this dear Earth of ours that celebrates today.
 
It is true that I often find ugliness so attractive,
that our expressionist poet Kosovel once wrote dung is gold and gold is dung
and that one for me most beautiful movie sequences is this one,
but anyway - too many times there is simply no excuse for neglectfulness and sloppiness.

Zamislite si ... Imagine ...

Dokler je popolnoma ne zapacamo, lahko ob današnjem svetovnem dnevu vode še nazdravljam s kozarcem tiste izpod pipe. Kljub temu, da to lahko počnem že vse svoje življenje, se zavedam, da to ni samoumevno in čutim veliko hvaležnost.

Kar poskusite si zamisliti, ko pijete vodo, da imate ob vsakem požirku opravka z eno največjih dragocenosti na svetu. Ker to dejansko je. Zamislite si. Čisto zlato. Ki prinaša dobro počutje, prinaša nasmeh, prinaša zdravje.

Ob vsem tem ni potrebno dodati nič več drugega kot to.

Until we totally pollute it I am saying cheers, na zdravje! [=to health!], to today’s World Water Day with a glass of the one from a tap. In spite the fact I have been doing so for all of my life I don’t take this for granted and I am so grateful for this.

Just try to imagine, when you drink water that you are dealing with one of the world’s biggest treasures, at your every sip. Because this is what it really is. Imagine. Pure gold. It makes you feel good, it makes you feel smile, it makes you feel healthy.

There is nothing else to add than this.

Pokam od ponosa, ker živim v tako pravični državi!

Torej, kaj sem se (dokončno) naučila ta teden?

Da so v naši deželici najbolj cenjene vrline aroganca, cinizem, sprenevedanje,

vzvišenost, samoljubje, zaverovanost vase, v svojo moč in večnost.

Da mirne duše lahko izvedem kakršnokoli nezakonito dejanje
(Aja, če izplen ja ni večji kot lastnina od onega drugega, ki me je razkrinkal, to pa ne!)
in da je matematika očitno zelo upogljiva in izmuzljiva reč.

Da naše ustanove in organi tu bingljajo le za okras, ne pa da se jih upošteva ali vsaj spoštuje.

Ali prav razumem - da mi torej ni treba delati v skladu z zakoni šerifov mojega mesta in moje države?

Da beseda nagravžno nujno rabi nadgradnjo,
ker v določenih okoliščinah začenja zveneti smešno milo in ... ne smrdi dovolj.

Pa vseeno - prvič se je zgodilo, po ničkoliko nejeverah, nešteto zgražanjih in vdanostih v brezup, da sem zaslutila, ta teden, rahlo, rahlo, vsake toliko in res samo rahlo me obide nek preblisk, ki me ni še nikoli do zdaj v vseh teh letih raznoraznih packarij (izkušnje mi pravijo, da sem naivna, ampak občutek me kljub temu sramežljivo nagovarja), da tale kaplja čez rob pomeni dokončno streznitev, posledično prepoznavanje in čiščenje nesnage ter začetek gradnje nečesa boljšega, pravičnega. Ne vem. Morda. Móra!

To je to! Prišlo je do prelomne točke, ki vodi bodisi v očiščenje ali v popolno zagnojitev.

(In … zlagala sem se vam. Na veliko. V naslovu. Jah, pa saj menda tudi to ni nič takega. Laž namreč.)

Ah, ta naša ljuba slovnica Five snowflakes ... is

Od nekdaj sem se rada učila slovenščine … hočem reči, sem se rada učila slovenščino. Slovenščine ... ?
 
Še posebej v osnovni šoli sem imela krasne učiteljice slovenskega jezika. Seveda se zavedam, da ga marsikdaj polomim, da še marsičesa ne vem ali pa sem v dvomih, ampak dobila sem odlično podlago za kasneje.
 
Ravnokar sem gledala eno oddajo, kjer so pojasnjevali nekatere zagonetke našega ljubega jezika in mi, na moje neskončno veselje, razjasnili zgornjo dilemo, ki me je že nekaj časa žrla. No, zdaj vem, oboje je menda pravilno. :)
 
Že dolgo vem, da obstajajo oddaje o slovenskem jeziku, a bilo bi jih lahko še več, sploh v teh časih in ne samo na nacionalni televiziji. Prilepljena na ekran vsakič prav srkam vsako besedo, ko kdaj naletim na kakšen tak pet-minut-za-slovenščino kotiček, in se jezim sama nad sabo, ker jih ne spremljam redno.

I've always loved my language. Slovenian. Especially in the primary school I had great teachers, so I got a really good base for later.
 
I just watched a tv show about the grammar. There was a lady, an American who has been living here for about 20 years already, explaining the difficulties she had while learning it at the beginning and still has, because our language suppose to be difficult and some rules are, as she kindly said, just perverse. :)
 
She gave an example and it is true, so irrational really, but I haven’t even realize before, because it all seems so natural to me; namely, it goes like this: one snowflake IS, two snowflakes ARE [actually here is the dual, but I don’t want to complicate it even more, because it's a whole another story! :)], three snowflakes ARE, four snowflakes ARE, five snowflakes ... IS(!). :)

Zgrabi jo, ko jo vidiš! When you see it, you better grab it!

Naš dedek je človek navad in ko je pred kratkim vnovič naročil govejo juho z rezanci in so mu jo postregli v prozorni skodeli, ni rekel sicer nič, ampak ni bil čisto sproščen. :) Po večini so mi taka mešanja tradicionalnega in sodobnega všeč.

Mene je zanimala teranova torta, v bistvu bolj razveselila kot zanimala. Razveselila zaradi pomanjkanja izvirnih domačih jedi in prepogostega posnemanja vsepovprek, samo da se fino sliši in je tuje.

Še vedno ne vidimo prednosti v domačem poimenovanju. Tujemu gostu zna prav gotovo zveneti še bolj mikavno, ker je pač napisano v nekem za njega eksotičnem jeziku, tega pač lahko doživi le tu in nikjer drugje. Ampak verjetno se motim; v gostilno z imenom Reka ne bo zavil, v River pa? Eh!

In če v jedilnem listu prevajajo (zakaj že?) prekmursko gibanico (sem mislila, da se hecajo: over Mura cake!), zakaj potem ne prevajajo v obratno smer panne cotte, ker, kakor vem, če prav vem, saj ne vem, je to strjenka, smetanova ali jogurtova, ali nekaj podobnega. Vse se da, če se hoče.

Kakorkoli, ker tort ne maram preveč in ker jo je tako ali tako naročila mami (ki je planila nanjo še preden sem jo uspela zabeležiti), sem padla na gibanico, saj se v ponudbi naših gostiln ne pojavlja zelo pogosto, pa bi se, kar se mene tiče, morala. Je pač tako: zgrabi jo, ko jo vidiš, žal.

Our grandpa is a man of habits and when he once again ordered a beef soup with noodles, our traditional dish, and when it was served to him in a transparent bowl he didn’t say anything, but you could tell that he wasn’t completely relaxed. :) But I like this kind of traditional and modern mixing.

I was interested in teran cake (a cake made of our delicious Teran wine), actually more pleased than interested. Pleased because of lack in offer of our local dishes on general and copying all around too often in a way like foreign and global sounds better.

We still can’t see the advantages of naming things in our own language. It might sound even more appealing to a foreign guest since it is written in an exotic language for her/him, which she/he can’t experience anywhere else. But I guess I’m wrong: no guest will ever turn into gostilna named Reka, but in River she/he will, right? Eh!

Kakorkoli, as I am not a big fan of cakes and since my mum asked for it anyway (and attacked it before I could take a proper picture of it) I fell for prekmurska gibanica, because I adore it and because it is not seen very often on the menus, but in my opinion it should. Unfortunately, it is so: when you see it, you better grab it.

Nostalgičen jesenski posladek A nostalgic autumn dessert

Iz kostanja, ki smo ga zadnjič nabrali, sem naslednji dan naredila preprosto sladico. Kuhane kostanje sem prelila z ohlajeno čežano iz jabolk, ki sem jim med kuhanjem dodajala cimet, sladkor, obilo popra (namenoma) in na koncu, ko sem jo odstavila, vanjo vmešala še stopljeno maslo.
 
Ob lupljenju kostanja, ki je vedno dolgotrajno in mukotrpno delo, sem se spomnila na tretji razred osnovne šole. Takrat sem bila naročena na Kurirčka, mesečno revijo za otroke, ki je vsakič ponujala tudi en recept.
 
Zdaj me je zagrabila nostalgija in sem malo pobrskala po spletu, da bi našla kakšno povezavo, ki bi jo prilepila za tiste, ki te revije ne poznate, in da bi si malce osvežila spomin, pa o njej ni ne duha ne sluha, kot da ne bi obstajala, ne pozna je niti Wikipedija, ki kakor pozna vse. Razočarana.
 
No, ker sem trmasta, mi je uspelo izbrskati vsaj to, da je izhajala od leta '61, čez 30 let pa so jo, tako sem jaz razbrala, preimenovali v Kekca (lik, ki ga imam zelo rada, da ne bo pomote, a zgodovina slednje revije, tako berem, se očitno začne šele leta '91, brez omembe predhodnika).
 
Zakaj že? Kaj je bilo narobe s tistim imenom? Eh, saj vem, zakaj, zato, ker se pri nas vedno vse na juriš izbriše, maščevalno in privoščljivo, tudi dobre stvari, povzroči nove krivice in bedarije namesto samo popravi stare in izboljša obstoječe stanje, začne se zidati na novo, prenagljeno in plehko, kimajoče in po tujem zgledu, brez razmisleka in hrbtenice, brez temeljev, korenin in trohice ponosa.
 
Kakorkoli, tisto leto sem si pogumno zadala nalogo, da bom naredila prav vse jedi po receptih iz te revije. V oktobrski številki je bil takrat napotek za kostanjevo torto in ker se je približeval očijev rojstni dan, je padla odločitev: torta bo zanj.
 
Za lupljenje na tone kuhanega kostanja sem takrat vpregla vse družinske člane in lupili smo neskončno dolgo časa, lupili in lupili, na koncu pa mi torta, priznam, kar malo pričakovano, niti všeč ni bila. Ja, bu-hu, take grozne stvari so nas otroke doletele, če smo brali Kurirčka in podobne revije.
 
Tej sladici zato zdaj uporniško dajem ime jesenski kurirček in na sliki zgoraj je njih četica.

I made a simple dessert out of the chestnuts we had picked the other day. I cooked chestnuts and covered them with cooled čežana. It is a traditional Slovenian dish, an apple puree; I boiled chopped apples with a little water, meanwhile adding cinnamon, sugar, lots of pepper (intentionally) and at the end, when I stopped cooking it, stirred melted butter in.
 
While pealing chestnuts, which is always a hard and tedious work, I remembered my third year of primary school, when I was subscribed to a monthly magazine for children called Kurirček [=Little Courier] with a recipe in each.

Writing about this, I feel quite nostalgic, so I browsed the net to find a link, for those who don’t know the magazine and for me to refresh a memory, but there is no sign of it, just like it didn’t exist, not even on Wikipedia that knows like everything. Disappointed.

Well, since I am a stubborn girl I managed to dig out at least an information that it was published from ’61 on, but after 30 years it was, as I understood, renamed into Kekec (I like this character a lot, don't get me wrong, but the history of the Kekec magazine starts, as I read, obviously only in ’91, without mentioning its forerunner).

Why is that? What was wrong with that name? Eh, I know why, of course, because that year we got our independence together with so called better regime, capitalism (hm?), and our national habit is that we always delete everything old in an onrush way, whether good or bad, making new injustices and foolishness instead of just repairing old ones and improve things; we do it with a revenge, we start anew, all hasty and superficial, nodding and copying foreign models, without reflection and a spine, without foundations, roots and without a shred of pride.

Kakorkoli, that year back then I put myself on a mission to make every single recipe in that magazine. In the October issue there was a recipe for a chestnut cake and since my dad’s birthday had been approaching I made a decision: the cake is for him.

I mobilized all family members to help me pealing tons of cooked chestnuts, we pealed and pealed for ever and at the end, I admit, it was a bit expected, I didn’t even like the cake very much. Yes, boo-hoo, that sort of horrible stuff happened to us children, if we read the Kurirček and similar magazines in those times.

That is why I rebelliously name this dessert little autumn courier and there’s a troop of them in the picture above.

Želja po beleženju A documenting drive

Danes je krasen deževen dan, tak, ki pritiče lenobni nedelji. Zelo smo ga potrebovali, dež, najprej zemljica.

Tako kot sem sama potrebovala odklop od bloga. Nobenega posebnega razloga, zelo spontano. Preprosto nisem imela potrebne volje, ob tem ne čutila nikakršne skrbi, žalosti ali nelagodnosti, zato sem se temu kar prepustila, ker, ko se moja duša odloči počivati in se želijo moji možgani nastaviti na nekakšen »samo bodi« občutek, me preplavi neka taka posebna, redko prisotna sapica nagajive svobode privoščiti si ne podleči navdihu, oziroma bolje, ne začutiti želje z zabeleženjem povzdigniti ga na neko drugo stopnjo.

Dokaj neopisljiv občutek, pravzaprav, v resnici zelo prijeten, vsaj ker vem, da je, tako kot jih je bilo že mnogo pred njim, samo prehoden, in je pravzaprav posledica tistega, kar sem si rekla, ko sem začela pisati blog: nikoli na silo, vsi prispevki morajo biti nenarejeni, torej ustvarjeni s strastjo, tako ali drugačno. S tisto začinjeno željo po zabeleženju.

Za danes objavljam en star posnetek mene, ko fotografiram z enim od dobrih starih aparatov na film (v bistvu prvim mojim uradnim, Nikonom F60), ki ga je napravil Miro pred mnooogo leti v Piranu na novega leta dan. Ja, vem, grozna barva oblačila, no, vsaj moja omiljena barva ni, ampak zeblo me je in sem vzela podlogo Mirove jadralske jakne, veste, koga briga barva, ko si zaljubljen! :)

Še nekaj: danes mi je oči pokazal mojo tako-je-rekel prvo fotografijo (vse sorte moje-prve-fotografije sem že videla, ob katerih smo se smejali, te še nikoli). Ko jo dobim, jo pokažem. Ali pa morda ne. :)

It’s a lovely rainy day today, very suitable for a lazy Sunday. It was so needed, the rain, after long period of unbearably hot days.

Just like I needed a time off my blog. No special reason, very spontaneous, just had no proper will that is necessary to do it, felt no worry, sadness or discomfort about it and I decided to leave it that way, because when my soul decides to rest and my brain set to some kind of pleasant “just be” I feel that special naughty freedom of being indifferent to any inspiration, or better said, have no desire to elevate it to another level by documenting it.

Quite indescribable feeling, actually, very pleasant, really, since I know it’s just a transitional period like all the others were so far, and also something that I had said to myself when I started this blog: never force it, all posts must come smoothly and have to be created with one sort of passion. With that spicy documenting drive.

So I leave you today with an old photo of me capturing moments with one of the good old film cameras (first one officially mine in fact, Nikon F60) taken by Miro in Piran on a New Year’s Day many many years ago. Yes, I know, awful cloth colour, well, at least not my colour, but I was cold and I took the under layer of Miro’s sailing jacket, you see, who cares about the colour when you’re in love! :)

One thing more: today my dad showed me my he-said first photograph (I’ve already seen all sorts of my-first-photographs at which we laughed about, but never this one). When I get it I will show you. Or maybe not. :)

Spočiti se To relax

Rada sem sama, verjetno precej več časa potrebujem zase kot večina ljudi, vseeno pa nisem nek ljudomrznež. Nadvse rada imam posamezne človeške zgodbe, do solz me navdušuje človek sam zase ali v sožitju z drugimi, toliko ustvarjalnosti in dobrote se skriva v marsikomu, ne maram pa našega, slovenskega karakterja, če ga lahko gledam kot celoto.

Na predvečer praznika sem vam zato želela voščiti s šansonom Duše Počkaj, ki je umrla na današnji dan pred 30 leti. Lepa je zemlja slovenska mi je eden najljubših, ki si ga občasno tudi zavrtim, na spletu pa ga žal nisem našla, da bi ga delila z vami. Škoda, kot naročen bi bil, opeva namreč lepote slovenske pokrajine, tisto, kar je tudi meni najbolj všeč tu, Slovenija je zame v prvi vrsti čudovita narava.

Seveda k njej štejem tudi korenine, ki so globoko vraščene v to zemljo, trdoživ jezik, ki je preživel vse (dosedanje) viharje zgodovine, ter zapuščino rok in duha prednikov, ki se kažeta v umetnosti in naseljujeta vse kotičke dežele. Ja, bogat košček sveta je tole, nad ljudmi pa sem vse prevečkrat razočarana, ker tega ne cenijo.

In kadar imam vsega dovolj, ko mi slovenceljske zdrahe začnejo presedati, je res tako, kot pravi pesem: kadar trudna je glava, kadar poln si skrbi, zbogom reci težavam, pojdi v naravo in se spočij.

(besedilo je spisal Janez Menart, uglasbil pa Mojmir Sepe)

I like to be alone, probably I need more time for myself than most, but it’s not that I don’t like people. I do like personal stories, I’m moved to my tears hearing about individuals and their creativity and goodness, but I don’t like our, Slovenian character, if I can define it as a whole.

What I like about my country is above all its beautiful landscapes and nature. The roots, deeply grown into the land are of course included, just like the rocklike language that has survived all storms of the history (so far) and the legacy of hands and spirit of our ancestors, manifesting in art that inhibits all corners of our land. Ja, this is a rich little corner of the world, but I’m often disappointed over people that don’t appreciate it.

It’s our country’s birthday tomorrow and when I have it up to here, when I have enough of this famous being-small-minded-little-slovenians and all our neverending quarrels, then I do it like the song of Duša Počkaj goes: when the head is tired, when you’re full of worries, say goodbye to troubles, go to the nature and relax.

(this is just my clumsy translation, in original it was written by Janez Menart and put into music by Mojmir Sepe)

I play it sometimes to myself, it’s a beautiful chanson, but unfortunately I haven’t found it on the internet to share it with you.

Rit ostane rit An asshole remains an asshole

Pri mojih letih, ko sem že zdavnaj spoznala, kako umazano se vrti ta naš svet, me vseeno vedno znova presenečajo nesramnost, neuvidevnost in komolčarstvo ljudi. To doživljam pri tako vsakdanjih opravilih, kot je čakanje v vrsti v trgovini ali ko hodim po pločniku.

Z Mirom si vedno pogosteje ponavljava stavek, ki nama je edini ostal v glavi iz filma Jej, moli, ljubi (ki je sicer čisto simpatičen za enkrat pogledat, predvsem zaradi popotovanj, a drugače nič kaj posebnega): Smile with your liver!

Takrat sva debelo gledala, kaj naj bi to pomenilo, kako se to smejiš z jetri?, a že takoj naslednji dan, ko sem rekla, da mi gre na jetra dec, ki je svoj avto pustil tam, kjer ne bi smel in naju, da mu seveda ne bi bilo treba narediti več kot tri korake do stola, kamor bo namestil svojo egoistično rit, zaparkiral, kljub temu, da je bilo naokoli vse polno prostih parkirnih mest, ja, že takoj takrat sem vedela, kaj to pomeni, smejati se z jetri.

Kadar torej naletiš na kakšno tako rit, mu po potrebi poveš svoje (čeprav, najbolj neverjetno pri vsem tem je, da če kdaj kaj rečeš, te nadere nazaj, ker si ga sploh upaš nadlegovati, to me vedno znova osupne), se nasmehneš z jetri in se počutiš bolje, medtem ko tisti bedak še vedno ostaja… ena velika rit. :)

Ja, res da je petek in lep majski dan, ampak včasih imaš preprosto dovolj vsega (kaj bi bilo šele, če bi pomislila še na politiko in barabije vsenaokrog!) in si (namenoma) privoščiš take sočne besede pa še za te se potrudiš, da so kolikor toliko javni objavi sprejemljive.

Imejte lep vikend, če je le mogoče, pojdite v naravo (tile posnetki so z Rožnika) in smejte se z jetri! :)

At my age, when I had my share of learning on how dirty is the way in which our world goes around, I’m just the same surprised again and again by the rudeness, inconsideration and pushiness of the people. I can feel this on every day basis, like when waiting in a line in a market or walking on the pavement.

Miro and I, we’re always repeating to ourselves a sentence that stayed in our heads after seeing movie Eat, Pray, Love (which is quite lovely to watch it once, especially because of travelling experiences, but otherwise nothing special): Smile with your liver!

At that time we were wondering what that means and how do you do that, smile with a liver?, but the following day when one guy parked his car where he shouldn’t (so we couldn’t get out) even though there were plenty of empty parking spaces around and he did it so just because he wouldn’t have to make more than three steps to the chair where he would sit his ass down, yes, that really hit my “liver” (don’t laugh, in Slovenian we also say “you get on my liver”, not just nerves) and that was the time when I realise what it means, smiling with liver.

So, whenever you stumble across an asshole, you say to him all he needs to hear from you if necessary (even though the most unbelievable thing is that in most cases you’ll be yelled at at the end, just like you’re the one to blame for bothering him) and then you smile with your liver and feel much better immediately, while an asshole remains… a big asshole. :)

It’s true that it’s Friday and is a beautiful day in May, but sometimes you just have enough (not taking into account all the politics and everyday injusticeness!) and you afford yourself (intentionally) to use some juicy words, trying very hard not to be too unacceptable for a public posting.

Have a great weekend, go and experience some nature if possible (these pictures are from Rožnik hill) and smile with your liver! :)