Ko sva danes v Logatcu v prašni sivini (že ne-vem-katerič) prelagala zidake
s kupa (slika 2) na kup (slika 3),
se nama je skozi okno posmehoval tako popoln pomladni dan.
Ker so zdaj dnevi daljši, sva se pozno popoldne seveda pustila zapeljati tem sončnim oblakom.
A to je že druga zgodba.
While moving (for the I-don’t-know-which-time already) bricks
from one pile (picture 2) to another (picture 3)
in dusty greyness in Logatec today,
the most perfect spring day was mocking us through the window.
But because days are longer now, we let ourselves seduce to these sunny clouds later in the afternoon.
But this is yet another story.
Ampak, ob koncu dela imaš pa dober občutek, a ne?
OdgovoriIzbrišiŠe dobro, da sta popustila skušnjavi, cegli počakajo!
OdgovoriIzbrišiTako kot je že Maja rekla, odlična ideja da sta se prepustila dnevu in ne ciglom :)
OdgovoriIzbrišioh, kdo se ne bi dal zapeljati (in odpeljati) oblakom?
OdgovoriIzbrišise še pod zgornje komentarje podpišem - škoda dni, ki se ne vračajo, cegelčki pa mirno čakajo :)
Saša:
OdgovoriIzbrišiTo je tako res! :)
Maja, Vladuška in Mojca:
O, kako se strinjam, ampak kar je treba, je treba, pravijo, drugače bi, glede na to, koliko lepih stvari te lahko vsak dan premami, cegli tam ostali v nedogled. To pa nočem. :)
In: sva jih vse prestavila, postorila še druge stvari, ki sva si jih zastavila včeraj, tako da imava čisto vest. :)