Kadarkoli jem med, ko se mi z žlice vrtinči v vedno manjših spiralicah in z njim rišem na maslo vzorce čipke, si rečem ej, vse to zlató so nabrale tiste luštne majhne medvedkaste čebelice, noro! in si zamišljam, kako letajo od cveta do cveta, po travnikih in gozdovih, da nam naberejo to jantarno poslastico, še vedno pa je to bogastvo zame preveliko, da bi ga popolnoma dojela, lahko se mu le čudim.
Whenever I eat honey, when it swirls down from my spoon in circles getting smaller and smaller so that I can draw lace patterns onto butter, I say to myself hey, all this was collected by those cute little teddybear-like bees, crazy! and I can imagine how they fly from flower to flower, in meadows and forests, to give us this ambery delicacy, but this richness is still way to huge for me to comprehend it completely, I can only wonder at.
[Did you know that beekeeping has an important role in our history and that honey is a part of our traditional breakfast?]
To pa je tako čudovit dotik besed hvaležnosti in se ti nadvse pridružujem in se podpišem pod vsako tvojo zapisano besedo ...
OdgovoriIzbrišiVse dobro ...
Odmevčica ...
Kako čudovita fotografija! Lepo je, da si jim hvaležna, vse prevečkrat se zdi, da je vse samoumevno. Ampak hvaležnost nas napolni z ljubeznijo in se zato tudi počutimo boljše.Vse je en krog, sejanja in žetja...
OdgovoriIzbrišiTo je ključnega pomena, se mi zdi - hvaležnosti nam primanjkuje, ja! Hitro se znamo razjeziti, če je potrebno, v nasprotnem primeru pa se nam ne zdi vredno, da se vsaj malo začudimo, razveselimo in zavedamo, da ni samoumevno.
OdgovoriIzbriši