Končno sonce! Vedno se ga razveselim, kako da ne, ampak moram takoj dodati, da mi je megla na nek čuden način tudi všeč.
Zato, ker včasih rabim melanholijo, taka pač sem, všeč so mi prehajanja, kontrasti in raznolikost, všeč mi je odkrivati nesamoumevne privlačnosti in všeč mi je, ker ponuja pričakovanje.
Ko je megla, smo sami s sabo in moramo iz sebe izbezati tisto nekaj, kar nas drži pokonci. Je veliko bolj naporno, ampak nekako… tŕpko, skrivnostno lepó. Všeč mi je, ker moram takrat v sebi iskati sonce.
Finally the sun! We’ve been having fog for the last couple of weeks here in lowlands. I’m always happy to have a sunny day, how could I not be, but I must add that in some odd way I like fog, too.
Because sometimes I need melancholy, that’s the way I am, I like transitions, contrasts and diversity, I like to reveal non-self-evident attractions and I like it because it offers an expectation.
When there is fog the company of ourselves is all there is and we have to dig up that something that keeps us going from inside of us. It’s much more difficult and yet somehow... bitter, mysteriously beautiful. I like it, because that’s when I must search the sun inside of me.
To pa si zelo lepo povedala. In več dni kot je megla, težje je najti sonce v sebi, ampak res je to nek proces, ki bogati.
OdgovoriIzbrišiKrasen zapis, pisan meni na dušo. Po naravi sem optimist in to z meglo si tako lepo ubesedila. Pravkar sem se vrnila domov in zunaj je gosta megla. Ko sem se spomnila tvojih besed, je bila takoj bolj prijazna. Hvala :)
OdgovoriIzbrišiJa, saj je tudi moja prva reakcija (sploh, ko se zmrači in je vse nekam kodrlajsasto od luči) skoraj vedno: oh, kakšen gravž je zunej! :)
OdgovoriIzbrišiAmpak ko se malo zamislim, da tako pač je in da je to samo prehodno, je pa lahko prav lepo.