Kadar obiščem Pag, se mi vedno zdi, kot da bi stopila na luno. Ves ta nič. Kamen, sonce, voda, tišina. Prelepo. In luna se je že prav nevarno odebelila, ko so štiri prijateljice stopile s trajekta in težko pričakovano vdihnile ta otoški zrak.
Za nekaj dni so uživale gostoljubje ene od njih, Škorčičine najboljše prijateljice. Osvežujoči zajtrki na terasi s pogledom na obetajoče se dogodivščine in večerje ob sončnih zahodih, začinjene s sproščujočimi poletnimi pogovori v sladkem zraku.
A najboljša stvar pri vsem tem je, da v tej zgodbi nastopam jaz, »one« smo pravzaprav »me«. :)
(zgodba se nadaljuje jutri…)
I’ve always felt like coming to the moon when visiting Pag. All that nothing. Rocks, sun, water, silence. Beautiful. And the moon was getting dangerously fat when four girlfriends stepped off the ferry and took long expected deep breathe on that Croatian island.
For a few days they enjoyed the hospitability of one of them, Škorčica’s best friend. There were refreshing breakfasts on the terrace with a view to promising adventures and sunset dinners with relaxed summer talks in the sweet air.
But the best part is that I’m in this story, “they” is actually “we”. :)
(the story continues tomorrow…)
He he, Pag je res z ene strani tak, kot bi bil na luni, skoraj malo strašljiv. Ampak ko prideš na njegovo dobro stran, je vse perfektno :))) Tako druženje vam pa kar zavidam malo. Tako paše nekaj časa preživeti s prijateljicami, sploh v tako krasnem okolju. Sem prebrala tudi tvoj komentar o polžih in se kar nasmejala. Sem se te predstavljala kako si ga na hitro poplaknila s pivom :)
OdgovoriIzbrišiJa, tudi jaz poznam drugo stran Paga. Ne bi mogla reči, katera mi je lepša, res pa je, da senčka mora bit, če ne borovčki, pa marela. :)
OdgovoriIzbriši