Pogrešam več ponudbe slovenske kuhinje. Več slovenskih gostiln. Pa ne govorim o tistih, veliki večini tako neizvirnih in ki jih je malo morje, kjer so jedilni listi skorajda identični drug drugemu ali pa se tistih nekaj domačih jedi izgubi v, kar je najbolj zabavno, oguljeni klasični ponudbi z vineršniclom na čelu.
Prav lepo bi bilo kdaj skočiti v gostilno na kislo mleko s kruhom za zajtrk ali na joto za kosilo tudi v mestih, medtem ko si prejšnjikrat užival v italijanskih dobrotah in te naslednjič mika mogoče kitajska ali pa bosanska restavracija.
Ena mojih najljubših slovenskih, in nasploh, jedi je močnik. Ja! :) V otroških in mladostniških letih je bil pri babici kar pogosto na sporedu in tako škoda mi je, da se ga nisem naučila skuhat. Z mami sva se zmenili, da bova pobrskali po knjigah in poskusili. Prav takega kot je bil nekoč. S polovičkami krompirja, ki si ga pomakal v sol, za prilogo!
Najbolj žalostno je, da se verjetno marsikomu te jedi ne zdijo dovolj fine, a komur so te stvari pomembne, naj povem, da sem naletela na zapis, ki pravi, da je bila nekoč njegova sladka različica celo plemiška jed.
Kakorkoli, ne bom razlagala svojih pogledov na plemstvo, lahko pa povem, da je bil babičin močnik nadvse plemiški.
Jed na sliki pa se imenuje masovnik in je tudi plemiška po mojih standardih! Brez pomisleka sva si ga privoščila poleti na Jezerskem, ko sva ga videla v ponudbi. Hribovske koče na srečo (še) kar pridno ponujajo domačo hrano.
I miss more Slovenian cuisine in the offer of our towns. There are plenty in our mountain huts, but if you want to taste it when you go out at night for a dinner, just like you enjoy in Italian or Chinese or many others, than you have a serious problem. It’s a pity, because it’s very good.
One of my favourite dishes is močnik (some kind of gruel or porridge) that my grandma used to cook when I was younger. I’m so sorry I had not learned how to prepare it. Recently I had a conversation with my mum and we said we’ll search the books and try to make it just like we remember, with potatoe halves that you gently dip into a salt as a side dish.
It is sad because most of the people think that these dishes aren’t fancy enough, but to those who think these things are so important, I just found out that the sweet variety of močnik was once considered as a dish of nobility.
Kakorkoli, I will not explain my opinion about nobility, but I will tell you that my grandma’s močnik was very noble for me.
The dish in the picture is called masovnik and it is noble by my standards also! Without a hesitation Miro and I ordered it this past summer at Jezersko mountain hut by the lake as soon as we saw it on a menu.
Super si to zapisala. Tudi sama pogrešam kaj takega v ponudbi, ker me klasična goveja juha, govedina in pečenka ter pražen krompir že presedata kot glavna 'atrakcija' v takih ponudbah, čeprav se tudi tega ne branim. Naša mama še kuha kar nekaj slovenskih dobrot in spomnim se ko sta bili moji nečakinji majhni smo mlečno juho imenovali pehtina juha in jedlo so jo iz lončenih posod, tako kot pri kekcu :))))
OdgovoriIzbrišiJa, vse te stvari so dobre, ampak to je premalo in po liniji najmanjšega odpora.
OdgovoriIzbrišiV knjigah najdem polno zanimivih tradicionalnih jedi, med njimi tudi veliko dokaj enostavnih, ki bi se jih dalo čisto lepo narediti na nek sodoben način.
Konec koncev tudi za turiste!
Lepi spomini, tisti pehtini, ni kaj! :)
Mmm, si me spomnila na dobrote iz otroštva:)
OdgovoriIzbrišiMočnik ni bil moj najljubši, masovnik pa zelo. Še zdaj ga velikokrat jemo za zajtrk, sploh pozimi. Je to ena nasitna in močna jed in tudi moja otroka jo že znata sama pripravit - to pove vse o priljubljenosti :))