slika 1:
Ljubiteljsko kratkočasno gledališče v najinem bodočem domu.
slika 2:
Ne vem, kje so skrivali Domaćico vsa ta leta, da sem pozabila nanjo, ampak zadnje čase jo nastavljajo na vse strateške police po trgovinah, tako da sem obudila to otroško ljubezen.
Živo se spominjam, da sva si jo enkrat, ko sva bili v zgodnjih najstniških letih, s prijateljico tako zaželeli, da sva šli prav posebej zanjo starše nafehtat za denar, odšli v trgovino v hudem nalivu, se doma usedli na stopnice pred hišo in na mah uničili celo škatlo. Še danes se velikokrat nasmejiva na ta račun.
No, tradicija se nadaljuje, le da se mi škatla zdaj zdi manjša. :)
slika 3:
Zoja, vsa poklapana, ker ne sme v vodo, po tem, ko se je, pepček, brez strahu in ne razmišljujoč vnaprej pognala vanjo tam, kjer brez pomoči ni mogla splezat ven. Kljub adrenalinski izkušnji je tako milo jokajoče prosila, da si premisliva, in lajala na šumenje vode in vse tiste kamne na dnu, da je Miro po dolgem času posnel en filmček. :)
picture 1:
Amusing little theatre in our future home.
picture 2:
I don’t know where Domaćica has been hiding all these past years that I've forgot about it, but lately I see it everywhere in the most strategic parts of the markets, so the old childhood love has been reborn.
I remember so vividly how my friend and I, when we were in our early teenage years, had wanted these simple yet delicious Croatian brand cookies so desperately one day, that we persuaded our parents to give us money for it, went to a market in the worse storm, then sat down on the stairs in front of the house and destroyed it in a moment. Even today we still laugh while remembering.
Well, the tradition continues, obviously, after many years, with a tiny difference – a box seems smaller to me now. :)
picture 3:
Zoja being unhappy with the fact that she's not allowed into that water after she, little dummy, fearlessly jumped into it not thinking ahead how to climb out without our help. In spite of that adrenaline experience she was crying so heartbreakingly, asking us to change our minds and let her in and barking at the sounds of water and all the rocks under water, so that Miro couldn’t resist making a little movie. :)
Domačica tudi mene vsake toliko časa premami. čeprav imajo zdaj neke druge variacije, je klasična še vedno najboljša. Pa ne morem si pomagati, da ne izbiram oblik (enega ovalnega, enega trikotnega...) :) Pa to vajino gledališče zgleda zabavno. :)
OdgovoriIzbrišiKo je v tej zgodbi omenjena prijateljica tole prebrala, mi je v smehu sporočila še polno sočnih podrobnosti, ki sem jih zamolčala.
OdgovoriIzbrišiNenamerno, prisežem (slaba vest mi je očitno to potlačila globoko v spomin), namreč to, kako sva to škatlo skrivali pred sestro, da bi bilo za naju več, in bili kasneje seveda za to kregani. Za nameček naju je pa še trebuh bolel.
Prav nama je! :)