Rada sem sama, verjetno precej več časa potrebujem zase kot večina ljudi, vseeno pa nisem nek ljudomrznež. Nadvse rada imam posamezne človeške zgodbe, do solz me navdušuje človek sam zase ali v sožitju z drugimi, toliko ustvarjalnosti in dobrote se skriva v marsikomu, ne maram pa našega, slovenskega karakterja, če ga lahko gledam kot celoto.
Na predvečer praznika sem vam zato želela voščiti s šansonom Duše Počkaj, ki je umrla na današnji dan pred 30 leti. Lepa je zemlja slovenska mi je eden najljubših, ki si ga občasno tudi zavrtim, na spletu pa ga žal nisem našla, da bi ga delila z vami. Škoda, kot naročen bi bil, opeva namreč lepote slovenske pokrajine, tisto, kar je tudi meni najbolj všeč tu, Slovenija je zame v prvi vrsti čudovita narava.
Seveda k njej štejem tudi korenine, ki so globoko vraščene v to zemljo, trdoživ jezik, ki je preživel vse (dosedanje) viharje zgodovine, ter zapuščino rok in duha prednikov, ki se kažeta v umetnosti in naseljujeta vse kotičke dežele. Ja, bogat košček sveta je tole, nad ljudmi pa sem vse prevečkrat razočarana, ker tega ne cenijo.
In kadar imam vsega dovolj, ko mi slovenceljske zdrahe začnejo presedati, je res tako, kot pravi pesem: kadar trudna je glava, kadar poln si skrbi, zbogom reci težavam, pojdi v naravo in se spočij.
(besedilo je spisal Janez Menart, uglasbil pa Mojmir Sepe)
I like to be alone, probably I need more time for myself than most, but it’s not that I don’t like people. I do like personal stories, I’m moved to my tears hearing about individuals and their creativity and goodness, but I don’t like our, Slovenian character, if I can define it as a whole.
What I like about my country is above all its beautiful landscapes and nature. The roots, deeply grown into the land are of course included, just like the rocklike language that has survived all storms of the history (so far) and the legacy of hands and spirit of our ancestors, manifesting in art that inhibits all corners of our land. Ja, this is a rich little corner of the world, but I’m often disappointed over people that don’t appreciate it.
It’s our country’s birthday tomorrow and when I have it up to here, when I have enough of this famous being-small-minded-little-slovenians and all our neverending quarrels, then I do it like the song of Duša Počkaj goes: when the head is tired, when you’re full of worries, say goodbye to troubles, go to the nature and relax.
(this is just my clumsy translation, in original it was written by Janez Menart and put into music by Mojmir Sepe)
I play it sometimes to myself, it’s a beautiful chanson, but unfortunately I haven’t found it on the internet to share it with you.
Tudi jaz sem zelo rada sama in potrebujem za to več časa kot drugi. Prav zato težko razumem, da je ljudem dolgčas, ker meni ni nikoli. Tudi ko samo sedim na vrtu in ne delam nič, mi ni dolgčas, ker opazujem ali pa razgljabljam v svojih mislih. Kot praviš, lepo je biti sam in fino je biti med ljudmi. Tudi jaz imam rada to našo deželico, čeprav me večkrat razočara in mi njena majhnost velikokrat ni v prid. Ampak na drugi strani ima to svoje čare, ki prekrijejo negativne stvari.
OdgovoriIzbrišiJa, na žalost sem tiste vrste človek, ki že od malih nog rada gleda poročila in okrogle mize in podobne debate. V zadnjem času mi pa vse preseda.
OdgovoriIzbrišiJa, vsake toliko je potreben en odklop, da nič ne veš, kaj se dogaja, ne v politiki, ne v tračih, pa prideš nazaj, pa zveš kot strela z jasnega da... je v politiki še vedno isto sranje in da... se Tom Cruise ločuje npr, hehe.