Ja, vsak obisk Plečnikove cerkve sv. Mihaela v Črni vasi je res lep, no, vsaj od daleč, ko pa pridem zraven, je bolj limonast. Žalostno zares. Žalostno, da tam visi listek, ki govori nekaj o lastni odgovornosti in o odpadanju nevemčesatočno, priznam, da se mi od razočaranja niti brati ne da prav zavzeto.
Je pa res, da se fotografski objektiv ne ozira na te človeške malomarnosti in brezbrižnosti. Bodisi se hrani z njima ali pa, tako kot tokrat, izbeza ven tiste motive ali detajle, ki dajejo vtis nezanemarjenosti.
Sem pa zdajle, ko sem iskala primerno povezavo, prebrala, da je črnovaški duhovnik edini v Sloveniji, ki mašuje tudi v znakovnem jeziku. To mi je zanimivo, ker sem se ga tudi sama učila. In baje je pred tem služboval v mojem kraju, ampak mene te stvari tako ali tako ne zanimajo, tako da ni nič čudnega, da nisem vedela. Mi je pa vseeno zanimivo. :)
No, za vrt in dvorišče tega pomembnega kulturno-zgodovinskega objekta verjetno skrbi on, kolikor pač lahko, tako da je vsaj okolica lično urejena.
A kisel priokus ostaja.
Ja, every visit of church of sv. Mihael in Črna vas (=black village) in Ljubljansko barje is so beautiful, well at least from a distance, but when you come closer it is all lemony. Sad, really. Sad that there is a notice saying something about our own responsibility and about idon’tknowwhatexactly falling off, I admit that I even don’t have a will to read it properly because of the disappointment.
It is true though, that my photo camera doesn’t mind all that human negligence and indifference. Either it feeds with them or, like in this case, it picks out those motifs or details that give impression of unneglectedness.
Yet the sour taste remains.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Lepo je videti, da listaš po mojem spletniku. Vabim te, da napišeš svoje mnenje;
It's nice to see that you're browsing through my blog. I'm inviting you to write your opinion: