Praznik spomina A holiday of remembering

Ma, ne razumem prav dobro te vzvišene miselnosti, češ, te dni gredo vsi na pokopališča, kakšne ovce da so. Ker oni, ki ne gredo, imajo pametnejše delo. Še hujši so pa oni, ki gredo in kljub vsemu bentijo nad gnečo, kot da so oni nad vsem tem (to je tako kot tisti, ki gre v nedeljo v trgovino in se zgraža nad ostalimi nakupovalci, ker ne!, on seveda ni del te ovčje množice, in da bi se namesto tega lahko odpeljali na izlet v naravo).

Nekateri ne razumejo pomena besede praznik. To je dan, ko se nekoga ali nek dogodek obeležuje, slaví ali pa se ga spominja.

Torej, da gre človek na grob prižgat svečko ravno na ta dan, ki je tako primerno spet s časom, ko narava umira in ki je, tudi povsem praktično, vsaj v današnjih časih, namenjen predvsem mnogim, ki mogoče zaradi službenih obveznosti drugače tega ne morejo storiti, pa bi radi, nekateri se edino na ta način srečajo z ostalimi sorodniki, nekateri imajo to za družinsko tradicijo, torej, to, da grem tja ravno na ta dan, je popolnoma moja odločitev; lahko grem dan ali dva prej ali kasneje, kadarkoli čez leto, vsak dan, nikoli, ali pa namenoma točno na tisti dan, morda ker mi je všeč vzdušje, morda rada gledam veliko prižganih svečk naenkrat, sploh zvečer, ljudi, ki se srečujejo, morda so mi nasploh všeč pokopališča, važno mi je le, da obisk ni obveza, temveč želja.

Še boljša je tista, ko marsikdaj slišiš godrnjavce, da tisti, ki gredo tja za praznik, drugače nikoli ne pomislijo na svoje preminule, ja, kakšna logika, ane!, kot da če praznujem rojstni dan prav na ta dan in samo en dan v letu, in običajno ga takó, pa sem res ena ovca!, pomeni, da drugače svojega življenja ne cenim pretežno vse leto, hm?

Je pač praznik in temu primerno je vse malo bolj slovesno ozaljšano. A je to tako slabo? (No, ponekod je lahko tudi slabo, priznam namreč, da me pri vhodu na Žale zelo moti ta novodobna ponudba vseh vrst kiča, ki ne sodi tja. Pogrešam čase, ko so bile tam le stojnice s svečami, rožami in kakšna uta s kostanjem.) In če mi kdo očita potrošnjo sveč, hja, sem se šla statistiko in po njej porabim točno dve in pol nagrobne sveče na leto. Od kdaj je postal tak kriminal prižgati eno navadno svečo! Ravnam vestno, kar se tiče okolja, skrbno, kar se tiče moje denarnice, in razumno, kar pomeni, da se zavedam, da količina sveč ni povezana s količino ljubezni ali bolečine, da pa mi vsak dan vcepljajo slabo vest zaradi sveč in mi razlagajo o večnogorečih kvazi ognjih (ogenj kot naravni element ima pač svojo moč, ki se je ne da nadomestiti), medtem ko se iz cele vrste dimnikov sumljivih tovarn po vsem svetu valijo neznanske količine zelo nevarnih izpustov, to se mi zdi pa rahlo neokusno.

Photos are from our country’s main cemetery Žale.