Takóle: včeraj sem že skoraj spisala besedilo za današnjo praznično objavo, táko bolj politično obarvano, kritično in zajedljivo.
Pa sem šla gledat prenos sinočnje osrednje državne slovesnosti. Bila je čudovita, ne samo zaradi krasnega obnovljenega ambienta.
Vmes sem se seveda spraševala, če je to morda samo slepilo, kruh in igre, da bo ljudstvo zadovoljno. Pa ni to. Ko sem gledala in poslušala nastopajoče, njih strast in izjemnost, ob ganljivi predstavitvi nekaj izmed naših vrhunskih športnikov in ob spominu, ki me je odnesel nazaj za 20 let (ne morem verjeti, da je minilo že toliko - zdi se kot včeraj!), ko smo podobno proslavo gledali nabiti s takó močnimi čustvi, sem pomislila: ob toliko ustvarjalnih ljudeh se nam ni treba bati za prihodnost.
Prešinilo me je, da ima Slovenija nekaj najbolj dragocenega, kar obstaja: ker prostora nimamo veliko, imamo možnost, da se na tem ljubljenem koščku nagnetejo samo najboljše stvari, koncentrat najboljšega, kar premore ta naš svet, začenši z največ sočutja, največ pravičnosti in največ izvirnosti. Ne zavržimo te priložnosti.
Začutimo korenine, ki nas povezujejo z našo bogato zgodovino in nas hranijo s krvjo, ki je bila tu prelita skozi stoletja in stoletja, saj je bilo naše orožje le naš jezik. Črpajmo to rdečo energijo in jo pomešajmo z najsodobnejšim znanjem, sámo-zavestjo in z odprtostjo.
Naš košček je majhen, a nebo je neskončno.
Za gaganje politikov z desne in leve, o čemer sem hotela sprva pisati, ni prostora. Sprejemamo samo najboljše rešitve, ker si samo najboljše tudi zaslužimo. In dokler tega ni, oziroma, dokler ne vidim vsaj premika v to smer, se vse tovrstno ponavljajoče gaganje razblini hitreje kot milni mehurček, a prinaša veliko razočaranja, jeze in žalosti.
Svet je lep, le ljudje so tisti, ki ga naredijo grdega in umazanega. Zato iščimo ustvarjalne in srčne ljudi, da izrinejo tiste druge, ki samo gagajo in povzročajo meglo.
Srečno, Slovenija!
V eni prihodnjih objav vam povem, kaj vse mi je všeč v Sloveniji. :)
Takóle: yesterday I almost finished text for today’s festive post (20th years of statehood), quite political, critical and kind of sharp.
But then I start watching live-coverage of last night’s state central ceremony on tv. It was wonderful, not just because of renewed ambient, one of city’s squares.
I was wondering meanwhile of course if it’s just an illusion, bread and games for people to be satisfied. But it’s not that. While watching and listening to performers, their passion and exceptionality, at most touching presentation of some of our top athletes and being swung back for 20 years (I can't believe it's that long already - seems like yesterday!), remembering strong emotions we had watching similar ceremony at that time, I thought last night: having so many creative people we don’t have to be afraid for the future.
It crossed my mind that Slovenia has something most valuable existing: because of a very limited space we have a great opportunity to gather up just the best things that our world have, the concentrate of the best, starting with maximum of compassion, maximum of justice and maximum of originality. Let’s not throw away this opportunity.
Feel the roots that link us to our rich history and feed us with blood that was shed here over and over again through the many centuries, as our weapon was just our language. Let us draw this red energy out and mix it with the most modern knowledge, self-confidence, self awareness and with openness.
Our piece is tiny, but the sky is endless.
There is no place for politicians babbling, coming from right or left, what I initially wanted to write about. We accept only the best solutions, because only the best is what we deserve. And as long as there is any, or as long as I don’t see at least the slightest movement into that direction, all those sorts of repeating babbling disappear like a soap bubble, but bring a lot of disappointment, anger and sadness.
Our world is beautiful, people are the ones that make it ugly and dirty. This is the reason to keep searching creative and hearty people to crowd out those that just babble on and on and cause the fog.
Good luck, Slovenija!
In one of the next posts I’ll tell you some things that I like most about Slovenija. :)
Hvala Bogu, da so še Ljudje med nami, ki mislijo drugače od črednega nagona. Prav pobožala me je Tvoja objava in polepšla praznični večer.
OdgovoriIzbrišiDraga Maja, hvala ti za ta ganljiv in srčen zapis, ki je pravi balzam v današnji poplavi kriticizma... Za vse, ki smo v vojni za Slovenijo pred 20 leti izgubili koga od svojih najdražjih, so to dragoceni zapisi. Lepo te pozdravljam.
OdgovoriIzbrišiSuper si svoj zapis dopolnila s fotografijo, ki si ji zelo domiselno dodala rožice. Res je, treba je pogledati v zakulisje politike, kajti tam se najdejo pravi ljudje, ki so moč naše male dežele. Treba je verjeti vanjo.
OdgovoriIzbrišiKako lepo si to zapisala. In res nas vse zelo srbi jezik in bi najraje kritizirali, ker smo si pred 20. leti predstavljali, da bomo složno gradili prihodnost. In kako prav imaš, da iščeš najboljše v vsem. Tudi jaz sem po naravi optimist in mislim, da nas čaka še veliko lepega in dobrega. Kritična masa je bo enkrat prevesila...
OdgovoriIzbrišiRes je, ne zdi se mi prav, da zaradi nekaterih (ne samo politikov) ljudi, ki lažejo, kradejo ali kakorkoli drugače povzročajo krivice, potem vse skupaj dajemo v isti koš in pljuvamo čez Slovenijo, kot da je cela slaba in s tem tudi sebe dajemo v nič.
OdgovoriIzbrišiTudi jaz dostikrat to počnem (ne samo zadnje čase, vendar pa zadnje čase vse pogosteje in naveličana vsega tega sprenevedanja), ker je res neka kriza vrednot (na splošno, ne samo pri nas) in me to, kot rečeno, jezi in žalosti.
Potem si pa rečem, opa, ne bojo me! Zaradi vseh teh ljudi si ne pustim vzeti, da ne bi še naprej lahko občudovala vse, kar je (še vedno) lepega na svetu. In da bi nam vzeli, poleg drugih stvari, še voljo. Nak!
Kar pa ne pomeni, da bom tiho in jih ne bom kritizirala. Ker je preveč takih, ki si (najmanj) to zelo zaslužijo.
Hvala vam vsem za vaša mnenja, Tanji za celo zelo osebnega. Mil, dobrodošla! :)